Pogovor z absolventom Varstva narave, ki je študijsko prakso opravil v Braziliji

Na nekaterih študijskih programih na UP FAMNIT je predvideno obvezno opravljanje prakse. Študenti se tako večinoma odločajo za delo v različnih slovenskih ustanovah, nekaj pa se jih opogumi in se odloči za izkušnjo v tujini, kjer poleg strokovnega znanja pridobijo tudi širšo in močno življenjsko izkušnjo. Martin Senič, absolvent magistrskega študija Varstva narave na UP FAMNIT, je tako celih 10 tednov preživel v brazilskem Pantanalu, tj. naravni regiji, kjer beležimo eno največjih koncentracij favne v Ameriki. Univerzitetno središče Cuiaba Mato Grosso uspešno sodeluje z eno izmed tamkajšnjih organizacij, ki odkupuje zasebne površine z namenom, da jih zavaruje. Gre za zasebno organizacijo, ki se ukvarja z naravoslovnim turizmom, izdajo knjig in kulinariko. Ta je dovolila postavitev raziskovalne postaje v enem izmed svojih zavarovanih območij, od koder se raziskovalci lažje podajajo na teren.

V času prakse, ki jo je uveljavljal v okviru študijskega programa, je zbiral podatke za pripravo svoje magistrske naloge.

Zakaj si se odločil za prakso ravno v Braziliji?

Tropska biologija me zanima že ves čas študija in če bi bilo možno, bi se s tem področjem ukvarjal več časa. Brazilija pa je med vsemi državami Južne Amerike največja in zato tudi najbolj zanimiva in raznolika. V tropih je vse drugače: živali, rastline in konec koncev tudi kultura. Po izkušnji v bolivijskem parku Inti Wara Yassi, kjer sem preživel 3 tedne, sem dobro vedel, da se bom vrnil čez lužo.

Možnosti za prostovoljno delo je veliko, zakaj si izbral ravno Pantanal?

Zame je bil Pantanal najlažja izbira, saj ima naša fakulteta sporazum z Universidade Federal de Mato Grosso, ki upravlja tamkajšnjo bazno postajo. Biodiverziteta je tam zelo visoka, ljudi je zelo malo in zato je narava dokaj neokrnjena. Gre za idealen teren za vse, ki se ukvarjajo z ekologijo, populacijsko biologijo, tropsko floro in favno ter - zame najbolj zanimivim - opazovanjem in proučevanjem ptičev, katerih pestrost je na tem predelu še posebej velika.

.

Si imel dovolj predznanja za opravljanje dela?

Posebne priprave pravzaprav niso bile potrebne, saj sem doslej nabral dovolj znanja za opravljanje kvalitetnega terenskega dela. Na dodiplomskem študiju smo imeli pri enem izmed predmetov tudi nekaj vsebine iz tropske biologije. Ostalo znanje pa sem pridobil kar na terenu in prek mentorstva doktorske študentke, ki že štiri leta pripravlja dolgoročno študijo na sesalcih. Praktično delo mi je šlo tudi dobro od rok, saj sem delal s t. i. kamerami-pastmi, ki sem jih spoznal že prej v okviru projekta PKP v Krajinskem parku Sečoveljske soline. Pred odhodom pa sem vseeno prebral nekaj literature in pripravil predlog, na podlagi katerega sem bil tudi sprejet na prakso.

Kaj si moral urediti pred odhodom?

V takih primerih je bistveno, da se pred odhodom natančno dogovoriš, kaj boš počel. Nato je dobro, da predelaš nekaj literature, urediš zavarovanje in kupiš karto. Vseeno ni dobro imeti velikih pričakovanj, saj te tovrstni tereni lahko presenetijo tudi v negativnem smislu. Pozanimal sem se o nevarnostih in s sabo vzel opremo za teren, pri čemer je vsekakor bistvena primerna obutev.

Kaj pa finančni del?

Prek programa za mednarodno mobilnost Ad Futura lahko študenti pridobimo do 500 evrov financiranja za karto in 70 evrov na teden za bivanje. Tuji študenti prostovoljci v parku dobijo tudi 200 evrov (NA MESEC), bivanje pa je zastonj. Kuhali smo si sami, zato smo občasno šli v mesto po nakupih. Lokalne jedi se ne razlikujejo prav dosti od naših. Pripravljene so iz enostavnih sestavin, iz katerih se da skuhati veliko različnih jedi. Na krožniku se znajde goveje meso, veliko fižola in riža, kar je seveda poceni.

Nato pa si se verjetno pridružil ostalim prostovoljcem …

V bistvu sva bila z omenjeno doktorsko študentko edina dva prostovoljca. Sprejem je bil lep: profesorica s tamkajšnje univerze je prišla pome na letališče in najprej sva odšla do univerze, ki ima sedež v Cuiabi, pozneje pa do baze, ki je bila oddaljena dve uri vožnje. Do najbližjega mesteca, kjer si lahko obnovil svoje zaloge, smo imeli 45 minut vožnje. To so za Brazilijo majhne razdalje.

Kje si bival?

Imeli smo luksuz. Večina biologov ob takšnih podvigih spi v šotorih, mi pa smo imeli bivake z vodo, s straniščem in kuhinjo. Obiskovalcev je tam malo, saj se raje zadržujejo v mestu. Je pa veliko drugega življa, kot so na primer zelo nezaželeni klopi in komarji, jaguarji …

Kaj si pravzaprav delal?

Vsak dan sva s Kathrin odšla na teren, kjer smo bili dnevno od 2 pa tudi do 10 ur. Iz varnostnih razlogov sva delala vedno v paru, saj če bi se enemu kaj zgodilo, bi lahko drugi šel po pomoč. Telefonskega omrežja namreč ni, na terenu pa se lahko zgodi marsikaj. Vsak dan sva na mreži z osnovo 1 kilometer postavljala kamere-pasti znotraj območja, ki je imelo 37 takšnih postaj, in zbirala podatke. Na pot sva se odpravljala peš ali na konju. Kameram je potrebno tudi zamenjati baterijo ali kartico, po 14 dnevih pa jih je treba prestaviti. Na dan sva jih tako pregledala štiri ali pet.

Najbolj naporno je bilo priti do kamer, ki pogosto niso blizu, do njih pa so steze bolj kot ne neurejene. V sušnem obdobju je delo – če izvzamemo vročino – nekoliko lažje, saj bi se morali v deževnem obdobju premikati s čolni ali jahati po vodi.

Kaj pa ujamejo kamere?

Kamere so postavljene v višini 60 cm in zaznavajo gibanje in toploto, tako da lahko dobimo posnetke ali fotografije sesalcev, na primer jelenov, različnih vrst prašičev, tapirjev, pum, rakunov, pasavcev, mravljinčarjev in lisic. Tudi različne vrste ptičev se ujamejo na posnetke pa kajmani, želve, kuščarji in še bi lahko našteval. Na fotografijah je lahko ujeta žival ali pa tudi nič, saj se žal vklopijo tudi zaradi vetra. Po dveh tednih je nato čas za pregledovanje posnetkov na karticah. To je najbolj zoprn del, ker je treba pregledati nekaj tisoč slik. So pa kamere vseeno zelo koristne, saj bi za zbiranje tolikšne količine podatkov potrebovali veliko ljudi.

In kaj si ti beležil, katere podatke si pravzaprav iskal?

V raziskavi sem proučeval različne habitate in vpliv ljudi nanje. V Pantanalu se rastlinje in favna namreč zelo spreminjata, saj je območje pol leta pod vodo, drugo polovico pa nad njo. Opazoval in beležil sem na primer, katere živali se pojavijo na določenih območjih in kje jih ni. Kateri habitat je tam, kako blizu so poti, kjer hodijo ljudje. Ali je razlika med lokacijami, ali živina vpliva na poti preučevanih živali in seveda, koliko je različnih živali na eni lokaciji – temu pravimo index biodiverzitete. Delo je v bistvu zelo zanimivo, saj se včasih pojavijo živali, ki za določeno lokacijo niso pogoste. Določimo lahko tudi dnevno-nočne in sezonske cikle, ki so za nekatere vrste še dokaj neznani.

Kaj pa si počel v dneh, ko si imel denimo manj dela?

Hodil sem okoli in užival v opazovanju narave. Je pa pomembno, da se po vsakem terenu odpočiješ, saj je v parku zelo vroče. Največ je bilo sedenja na konju in opazovanja okolice. Naj povem, da pred tem nisem znal jahati. Že drugi dan sem padel s konja in dobil hematom pod rebri ter preživel cel mesec v bolečinah, ampak je bilo vredno. Konja pa sem kljub temu vzljubil in ga po povratku zelo pogrešal. On je bil namreč moj zvesti sopotnik in dejansko kolega, ki mu moraš zaupati, ker ima konec koncev on prave vajeti v rokah in je tudi tisti, ki v tem primeru najbolj gara.

Kaj pa nevarnosti?

Veliko je kač, med njimi tudi nekaj strupenjač in dve vrsti anakond, čeprav jih čez dan ne srečaš, ker se zaradi vročine ne nastavljajo soncu. Šele ponoči pridejo ven in je zato treba paziti. V bistvu je najbolje, da ponoči nikamor ne hodiš. Za območje so značilni tudi jaguarji in pume. To sta morda edina sesalca, ki sta lahko nevarna, a je konfliktov že v splošnem zelo malo, večinoma pa so povzročeni s strani ljudi. Zato bi rekel, da te živali niso zares nevarne za človeka, če se znaš pravilno vesti na njihovem domačem terenu. Drugače pa se živali človeka v glavnem izogibajo oziroma gredo mirno naprej, saj jim ne predstavljamo grožnje. Edine res nevarne so morilske čebele, ki so zelo agresivne in seveda smrtonosne.

Po pravici povedano sem razočaran, ker sem srečal le dve kači. Jaguarja nisem videl, a tega si nisem niti želel spoznati od blizu. Sem pa videl njegovo stopinjo pol kilometra stran od bivaka. Ostalih vrst živali je bilo res veliko: od pajkov do vider, legvanov, opic, kajmanov, ptičev in seveda hijacintna ara, ki je ikonska vrsta papige, značilna za Pantanal.

Kaj si odnesel od izkušnje? Poleg vsega materiala, ki ga imaš za nalogo? Kaj si novega doživel?

Naučil sem se ogromno. Poglobil sem se v terensko delo s kamerami, v metodologijo in statistične programe za obdelovanje podatkov. Zdaj vem, kaj je treba postoriti na terenu, da stvari delujejo, predvsem pa, da bodo podatki uporabni. Najbolj navdušen pa sem verjetno bil nad novimi vrstami, ki sem jih videl, saj je to najlepša stvar, ki se lahko zgodi biologu.

Kaj pa težji trenutki?

Priznam, da sem dokaj prilagodljiv, zato težav s kulturnimi razlikami nisem imel. Na začetku sem se težje privadil na to, da smo bili v bazi le trije: oskrbovalec, doktorska študentka, ki sem jo prej omenil, in jaz. Izolacija lahko povzroči velike težave, ampak sem se k sreči kar hitro privadil. Pravzaprav mi je prav odgovarjalo, da sem imel končno čas zase in sem bil sam s svojimi mislimi. Tega časa doma namreč nimam prav veliko.

Kako je bilo ob povratku domov?

Težko. Takoj sem začel pogrešati zvoke narave, oglašanja živali – pravzaprav v naravi ni nikoli tiho, niti ponoči. Sicer pa je bilo glasno tudi v bivaku, v katerega so se redno pritihotapili črički, žabe, ščurki in netopirji. Po dveh dneh sem »sostanovalce« lepo sprejel in tako me pri spanju ni motil več noben zvok ali oglašanje. Pogrešal sem jahanje konja in dejstvo, da si, ko izstopiš iz sobe, v bujni naravi. To je res kot življenje v pravljici.

Sta dva meseca in pol dovolj za tovrstno izkušnjo?

10 tednov je bilo dovolj za mojo raziskavo. Tovrstno izkušnjo pa zagotovo priporočam le tistim, ki so res odločeni in prepričani, da bodo zmogli tako dolgo preživeti v divjini. Veliko je namreč takih, ki ne zdržijo in prej odidejo domov (kar prinese velike stroške) ali pa ostanejo in se ves čas pritožujejo.

Se boš vrnil?

Upam, da ja. S parkom bi zelo rad sodeloval tudi v prihodnje. Sicer pa tako ali drugače sodelujemo s tamkajšnjo univerzo.