Slovenija je po stopnji inovativnosti na 21. mestu, torej pod evropskim povprečjem, je razvidno z najnovejšega seznama, ki ga pripravlja Svetovna organizacija za intelektualno lastnino. S prof. dr. Borutom Likarjem, ki ima tudi sam več kot deset patentov, smo se pogovarjali o razlogih za sorazmerno nizko stopnjo inovativnosti pri nas in o tem, kako bi lahko postali boljši.

Inovativnost je danes v ustih številnih, dobro se sliši na predstavitvah in spletnih straneh. Zdi pa se mi, da ljudje inovativnost, torej ustvarjanje neke povsem nove vrednosti, pogosto zamenjujejo z ideacijo, novimi idejami. Se strinjate s tem?

Se strinjam, imam občutek, da gre res za izrabljeno frazo. Poleg tega smo prepričani, da ker smo za pojem večkrat slišali, inoviranje že kar obvladamo, a tega se seveda ne da usvojiti čez noč. Preden ponotranjimo metode inoviranja, preden postanejo osnovni način razmišljanja, bo preteklo kar nekaj časa. Težava je v tem, da kljub temu prehitevamo dogodke. Poglejte denimo industrijo – večina slovenskih podjetij je na ravni tehnološke razvitosti 3.0, nekatera celo na 2.0, najrazličnejši guruji pa nas poskušajo prepričati, da smo praktično že na ravni četrte industrijske revolucije. Razlika pa je ogromna.

Kaj sploh je inovacija?

Gre za novost, ki prinaša koristi, tudi v obliki ekonomskih rezultatov. Kolega tržnik pravi, da moraš inovacijo čutiti v denarnici, a obstaja tudi vrsta drugih koristi. Na eni strani imamo manjše izboljšave oziroma dobre praske, ki že obstajajo, na drugi povsem izvirne, prebojne inovacije. Vmes pa je cel spekter drugih inovacij, ki so lahko koristne. Prebojne inovacije so recimo pametni telefoni ali električni avtomobili, ki prinašajo nov zagon in delovna mesta, manjše inovacije pa so denimo številne nove aplikacije – na tem področju so priložnosti predvsem za mala in srednja podjetja. Lahko pa govorimo tudi o inovacijah, ki podjetjem prinašajo prihranke – lahko so zelo majhne, a če jih je veliko, se seveda pozna. Deutsche Post, denimo, prav po zaslugi drobnih inovacij dosega tudi do več deset milijonov prihrankov na leto.

Tolerantnost se po mojem kaže tudi v strpnosti do napak, do katerih pride pri izumljanju in inoviranju.

Kaj je po vašem razlog, da v Evropi nimamo prebojnih inovacij?

Evropa ima nekaj zanimivih inovacij, recimo standard za mobilno telefonijo GSM. Je pa res, da ZDA po vseh raziskavah dosegajo bistveno višjo stopnjo globalno prebojnih inovacij od večine evropskih držav, še posebej pa od tistih, v katerih je pustošil socializem. Bolj inovativne so vsekakor družbe, ki so odprte za druge kulture in ljudi. V ZDA je bila pred časom opravljena zanimiva raziskava o najbolj inovativnih področjih gospodarstva: izkazalo se je, da so to tista, kjer ni predsodkov glede barve kože, religije ali spolne usmerjenosti. Ta tolerantnost se po mojem kaže tudi v strpnosti do napak, do katerih pride pri izumljanju in inoviranju izdelkov, storitev ali procesov. V Sloveniji je po drugi strani tako, da dobiš, če ti enkrat ne uspe, črno piko. Imajo te za »luzerja«.

Prof. dr. Borut Likar
Prof. dr. Borut Likar meni, da so bolj inovativne družbe, ki so odprte za druge kulture.

Ko prideš v banko, ti bodo rekli, da so ti že dali denar, pa ti ni uspelo. Pred časom sem se v Ženevi pogovarjal z žensko, ki se je pohvalila, da je njeni hčerki v Silicijevi dolini podjetje uspelo že v petem poskusu in so ga uspešno prodali. Najprej nisem bil prepričan, ali sem jo pravilno razumel: že v petem poskusu? V Silicijevi dolini dajo dušo in telo v projekte, ki pogosto ne uspejo, a se ob tem veliko naučijo. Tam je luzer tisti, ki je nehal poskušati. In tistemu, ki poskuša, bo prej ali slej uspelo.

Je pa pri tem odločilen element sodelovanje. Skupaj z mojim študentom mag. Aleksandrom Straškom sva preverjala pripravljenost slovenskih podjetij za sodelovanje s konkurenco – pa ne s ključnimi informacijami ali tehnologijami. Izkazalo se je, da imajo podjetja, ki se ne bojijo partnerstev, boljše poslovne rezultate: dodana vrednost je višja skoraj za 20 odstotkov, dobički pa so trikrat večji od povprečja panoge. A na žalost smo Slovenci na splošno gledano precej nesodelovalen narod.

Gledam številke o inovativnosti držav. Globalni inovacijski indeks nas uvršča na 21. mesto v Evropi, torej nekam v povprečje. Ali to po vašem mnenju kaže realno stanje in zmožnosti, ki jih kot država imamo za inovacije?

Ta indeks kaže na potencial (ustvarjalni rezultati, človeški kapital in raziskave, znanje in tehnološki rezultati …), ki ga imamo, in ne na konkretne gospodarske rezultate, ki izhajajo iz inovacij. Tukaj zaostajamo. Pri dodani vrednosti, ki je v velikem delu povezana prav z inoviranjem, smo na polovici med evropskimi državami. Delež prihodkov, ustvarjenih z inovacijami, je dvakrat manjši od nemškega. Število novih proizvodov na zaposlenega je 0,02, kar je trikrat manj od Nemčije.

Prihodki od patentov in licenčnin so zgolj 20 odstotkov evropskega povprečja, medtem ko Nemčija, s katero se pogosto primerjamo, dosega 120 odstotkov povprečja EU. Delež prihodkov od inovacij proizvodov v proizvodni industriji pa je v Sloveniji pri 62 odstotkih evropskega povprečja in skoraj dvakrat manjši od Nemčije.

Zanimivo je sicer, da je po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma Slovenija 23. najbolj podjetniška država v Evropi, kar je pod povprečjem, a še vedno mesto višje prav od Nemčije. Kako si razlagate te podatke?

Nemčija je res referenčna država, kar se tiče gospodarskih rezultatov in urejenosti, ni pa vodilna na področju inoviranja. Ima sicer odprto industrijo, a se pogosto nerada ukvarja z novimi poslovnimi modeli. Podjetja, ki so vodilna pri inoviranju, niso namreč vedno ekonomsko najbolj uspešna. Primer so recimo turboreaktivna letala; na tem področju je bil v petdesetih letih vodilni inovator britanski De Havilland in ne danes vodilni Boeing, ki je bil takrat njihov sledilec.

V bližnjem lokalu so se dogajale glavne stvari, tam smo se največ zmenili in razvijali ideje.

V zadnjem času se veliko govori o notranjem podjetništvu, ko podjetja zaposlenim omogočajo razvoj lastnih idej znotraj organizacije. Kaj menite o tem?

Pri notranjem podjetništvu je ključno sodelovanje med zaposlenimi – tako pridemo do najboljših idej. Ko sem še bil na Institutu Jožefa Stefana, je vsak delal zase, zaprt v pisarni. Smo se pa radi zadrževali v bližnjem lokalu in tam so se dogajale glavne stvari, tam smo se največ zmenili in razvijali ideje. Danes to podjetja delajo načrtno, s čimer poskušajo doseči, da se ljudje mešajo in sodelujejo. Pomembno je torej, da obstajajo prostori, v katerih smo lahko sproščeni in damo na mizo precej bolj drzne ideje, kot bi jih sicer.

Se vam zdi, da podjetja prevečkrat nagrajujejo tiste, ki krpajo nastale luknje, ne pa tistih, ki razmišljajo o inovacijah, o neznanem? Morda tudi zato, ker gre v zadnjem primeru za dolgoročen proces in se rezultati ne pokažejo od danes do jutri?

Bi se deloma strinjal. Mislim, da se vse bolj očitno kažejo razlike med podjetji, ki so dolgoročno usmerjena in se veliko posvečajo inovacijskim procesom, ter tistimi menedžerji, ki delajo od danes do jutri in želijo podjetje na hitro prodati ali izčrpati.

V zadnjem času se tudi večja podjetja ukvarjajo s tako imenovanimi agilnimi metodami dela. Je to po vašem zgolj še ena izmed poslovnih metodologij, ki lahko deluje ali pa ne, ali pa po drugi strani temelj za prihodnje delo vseh podjetij?

Trend je svetoven in izhaja iz dinamike globalizacije, s katero se je bistveno povečala ponudba na trgu. Še pred 30 leti smo kupci sprejeli skoraj vse, kar smo dobili, danes pa je ravno nasprotno – preživijo samo najboljši izdelki, ponudbe pa je veliko več, kot smo je sposobni pokupiti. Zato se podjetja obračajo na uporabnika in ga sprašujejo, kaj si želi in kje ima problem. Poglejte letalsko industrijo: tudi pred pojavom nizkocenovnikov so ljudje želeli potovati, a so bile vozovnice drage. Nekatera podjetja so to prepoznala in z inovativnimi poslovnimi modeli znižala njihovo ceno – danes pa so med najbolj uspešnimi v panogi.

Če želimo, da bo Slovenija čez deset let inovativna, moramo delo v osnovnih šolah in vrtcih začeti že danes.

Dotakniva se še slovenskega izobraževalnega sistema. Zavzemate se za to, da bi v naše šole vpeljali več programov za spodbujanje ustvarjalnosti in inovativnosti. Ali se na tem področju zadeve premikajo v pravo smer?

To je velika slovenska težava, s katero pa se politiki večinoma ne ukvarjajo, ker tega ne morejo dobro prodati na volitvah. Že 20 let delam v šolskem sistemu in pri tem pomagam razvijati programe, v katerih bi otroci pridobili veščine podjetnikov in inovatorjev. Starši in učitelji so za, z Gospodarsko zbornico Slovenije, agencijo SPIRIT, Zavodom RS za šolstvo in drugimi smo o tej temi pripravili raznovrstne projekte. Med drugim izobražujemo učitelje, da bodo znali usmeriti talent naših otrok. V Sloveniji sta trenutno recimo dve osnovni šoli, Trnovo in Grosuplje, vključeni v projekt InnoTeach. Če želimo, da bo Slovenija čez deset let inovativna, moramo delo v osnovnih šolah in vrtcih začeti že danes. A žal nam vsega skupaj še ni uspelo uvrstiti v redni šolski program, pri čemer je argument nasprotnikov, da bi s tem spodbujali »tajkunizacijo«.

Vi ste profesor, pa tudi inovator in podjetnik. Tako imenovanih dvoživk v Sloveniji sicer ne maramo preveč, v ZDA pa recimo nekatere univerze spodbujajo, da profesorji ob raziskovanju poskušajo patent oziroma idejo tudi uresničiti. In če jim to uspe, zaslužijo vsi. Profesorji podjetniki so v Sloveniji sorazmerno redki. Zakaj? Nimajo motivacije za to ali se bojijo javnega mnenja?

Moja osebna pot je bila taka, da sem bil najprej v podjetju, imam pa tudi lastne patente. Na Fakulteti za management Univerze na Primorskem sem to znanje spremenil v raziskovanje. To ni standardna praksa, v tujini pa je: ko si na univerzi, lahko ustanoviš odcepljeno podjetje, ga razvijaš in nato prideš nazaj na fakulteto z novim znanjem. Pri nas pa se zdi, da je to enosmerna ulica, poti nazaj skoraj ni – in to je ena izmed večjih težav slovenskega sistema. Tako smo na omenjeni fakulteti razvili sodoben podiplomski program Inoviranje in podjetništvo, ki je namenjen tako ustvarjalcem kot tistim, ki inoviranje v organizacijah usmerjajo in pospešujejo.

© Poobjava prispevka Blažeja Kupca Intervju: Če ti v Sloveniji enkrat ne uspe, si že »luzer« z dovoljenjem uredništva portala Startaj.si.