Da je Jonatan Vinkler ves vpet v sodobni, dinamični in hitri način življenja, ki zahteva nenehne menjave ritma in prilagajanje vedno novim nalogam, ni nikakršnega dvoma. Vedno je na poti med Ljubljano in Koprom, med uredniškimi in korektorskimi zadolžitvami v Založbi Univerze na Primorskem, lastnimi raziskovalnimi projekti in predavanji, ki se jih, ne glede na to, ali so akademska ali poljudno znanstvena, loteva iskreno in strastno. A hkrati mu uspe ostati učenjak, v skorajda starosvetnem, vsekakor pa najboljšem možnem pomenu te besede.

O reformaciji večina ljudi izve iz učbenikov in verjetno to šolsko védenje ohranja živa dva klišeja. Prvi je, da se je reformacija pojavila od tako rekoč nikoder, in drugi, da je imelo to, vsaj v slovenskem prostoru kratko obdobje, prepoznavne konture in so bili karakterji ter ideje njegovih protagonistov jasno definirani. Sta ta klišeja zmotna?

Zgodovina ni niti povsem misljiva, kaj šele zapisljiva reč. In reformacija kot njen del takisto ne. Zato sta oba klišeja v znatni meri razlagalno šibka. Njuno preživljanje kaže pripisati dejstvu, da si v slovenski družbi učeči se posameznik pridobi malo temeljnega učbeniškega znanja o reformaciji. Pouči se, na primer, o poglavitnih slovenskih protestantih – ker so tudi začetniki slovenske književnosti –, o Trubarju, Dalmatinu in morda še o Sebastijanu Krelju ter njegovih zadregah s črkopisom. Morda komu v ušesih odzvanja znameniti Trubarjev izrek »Stati inu obstati«, toda po navadi Slovencem umanjka celovitejše zavedanje prelomnega duhovnega in verskega pomena reformacije, predvsem pa sosledje, da je avtentično prizadevanje za čisti evangelij, vero in duhovno svobodo posameznika dalo številne pridobitve, med drugim tudi književnost. Ne obratno. Splošno se spregleduje, da Luthrovo prizadevanje od leta 1517 naprej nadaljuje večstoletno smer razmišljanja znotraj Katoliške cerkve o anomalijah v njej in možnostih njihove odprave. V petnajstem stoletju se tako uveljavi konciliarizem. Še pred njim pa »reformacija pred reformacijo« husitska reformacija in revolucija v Češkem kraljestvu. In tudi v 16. stoletju sta reformaciji dve: luteranska in katoliška. Prva se začne z Luthrovim nastopom leta 1517, druga pa s koncilom v Tridentu leta 1545 in je tako neposreden odgovor na takrat že politično uspešno uveljavitev nove vere na Nemškem, pa hkrati nadaljevanje toka, ki ga je rimska cerkev poznala že pred Luthrom.

Lahko torej rečemo, da se je reformacija Katoliške cerkve zgodila, tudi če se je ob tem oblikovala nova vera?

Zagotovo. Reformne težnje so v katoliški cerkvi obstajale pred Luthrom in celo onstran njega, denimo v krogih humanističnih intelektualcev. Tudi Luther – in na Slovenskem Trubar – ne začne kot prostobežeči, na nikogar vezani in od nikoder prišedši komet. Ko obelodani 95 tez, je duhovnik Katoliške cerkve, menih, pridigar, profesor Novega testamenta na univerzi v Wittenbergu. Ko kritizira prodajo odpustkov, razmišlja o utečeni praksi ustanove, v kateri deluje. Seveda je bilo to mišljenje njemu lastno, izrazito novoveško individualistično in morda ravno zato tako prebojno. Kajti Luther je bil ognjevit človek: mislil je intuitivno in dinamično, izražal pa se je zelo slikovito in dramatično, zlasti v pridigah in polemičnih spisih.

Tisk – Facebook 16. stoletja

Torej je bil, kot rečemo v sodobnem političnem jeziku, Luther malo populista?

Luther je bil predvsem človek žive medosebne interakcije in komunikacije. Bil je pridigar in profesor ter je razumel, kako se ljudje odzivajo na retorično izrazito govorjeno besedo. A njegovo delo vsekakor ni bilo populistična akcija. Kajti bil je v prvi vrsti globoko veren človek in je prav zato zmogel zastaviti temeljno vprašanje reformacije: Ali lahko človek, grešen, kot je, karkoli stori za lastno odrešitev? Bil pa je zagotovo prvi veliki reformirani teolog, ki je sistematično uporabljal tisk, novi medij tedanjega časa, po vplivu na »javno mnenje« primerljiv z današnjimi družabnimi omrežji. In to na zelo inovativen način: svoja poglavitna teološka besedila je zapisal v nemščini, v jeziku slehernika tedanje dobe na Nemškem, ne v učeni latinščini, in v slogu, za katerega si je prizadeval, da bi ga razumel vsakdo – od prodajalke na tržnici do univerzitetnega profesorja. To pomeni, da so njegove besede nagovarjale veliko širše občinstvo, kot bi ga, če bi se držal ustaljenega orodja teologov svoje dobe – latinščine. Wittenberg je imel tedaj poleg mlade univerze z dobrimi profesorji tudi dva tiskarja, ki sta bila Luthru vsak čas na voljo. In tudi pomembno likovno delavnico mojstra Lucasa Cranacha starejšega, ki je opremljal Luthrove spise. Velja pripomniti, da je bilo tedaj pismenih le sedem do deset odstotkov ljudi, vsi ostali pa so se s tiskanimi deli seznanjali preko podob in poslušanja glasnega branja. Na tako, za takratni čas običajno recepcijo tiskane knjige se nanaša tudi misel, s katero naš Trubar vse, ki znajo brati, že v prvi slovenski knjigi, Katekizmu (1550), opominja in prosi, da nepismenim berejo in pojejo verske resnice iz njegove knjige, in to v »cerkvi, v šoli, doma in kjer skupaj pridejo«.

Brati drugim je bila torej moralna dolžnost redkih posameznikov, ki so bili pismeni?

Skozi branje in prizadevanje za pismenost pride prvič do izraza pomemben imperativ reformacije – odgovornost. Kajti če je Bog tako neskončno ljubezniv in milosten, da nas odrešuje brez našega lastnega truda, zgolj po veri, zgolj po Kristusu in zgolj iz svoje milosti, človek do tega daru kajpak ne more biti povsem brezbrižen in ravnodušen. Svojo hvaležnost more pokazati vsaj tako, da Božjo besedo zbrano posluša. Vernik privzame nato odgovornost, da se nauči čim prej brati, kajti le z branjem mu je dostopno temeljno besedilo, ki veže svet božjega in horizont človeškega, Sveto pismo. Ta »dolžnost branja« je še zlasti izrazita v kalvinizmu: kalvinska Nizozemska je bila v 17. stoletju po številu duš sorazmerna majhna država, a je postala gospodarska in intelektualna velesila morda prav zato, ker je imela najvišji delež pismenih ljudi v tedanji Evropi, in sicer več kot 30 odstotkov. Ravno Božji »nagovor«, ko prav Vsemogočni slehernika z neizmernim darilom milosti povabi k odgovornosti naučiti se brati in se tako naučiti, da bi lahko komunicirala, generira skozi stoletja nespregledljive gospodarske in kulturne posledice. Te pa sčasoma zarišejo tudi edino trajno mejo na našem kontinentu – mentalitetno, kulturno in gospodarsko ločnico med severno, protestantsko, in južno, pretežno katoliško, Evropo.

Se pravi, da dejansko lahko iščemo izvore zahodnoevropske in severnoevropske delovne etike, naravnanosti k uspehu, odgovornosti do skupnega in javnega v reformaciji?

Zagotovo. Predvsem v njenem eksistencialno zavezujočem, neabstraktnem razumevanju Božje milosti in v njenem pozivu k posameznikovi veri, duhovni svobodi, odgovornosti in aktivnosti. Spomniti velja, da sta bili v 16. stoletju religija in znotraj nje vera najcelovitejša mentalna razlagalna sistema, ki ju je evropska kultura poznala, kajti zgolj racionalno mišljenje še ni bilo dovolj razvito, da bi zmoglo fenomene pojasnjevati onstran prisotnosti Nadnaravnega v razlagi. Zato ključno »vprašanje« za človeka Luthrove dobe ni bilo razumeti kozmos okoli sebe, temveč, kaj se zgodi s posameznikom po smrti. Srednjeveški človek je tostransko življenje razumel kot pripravo, ki je določala njegovo onostransko življenje. V pravoslavju prevladuje trpno občutje mistične unije s Kristusom, oziroma, kot je rekel Ciril Jeruzalemski: »Bog je postal človek, da bi človek postal Bog.« Zahodna cerkev pa je zastran odrešitve posameznika negotova, in zato zdaj bolj zdaj manj nemirna, nevrotična ter dostikrat – pretirana. Njen človek si, četudi mu nekje v podzavesti kljuje misel o jalovosti takšnega početja, ves čas krčevito prizadeva s tuzemskimi deli izkazati se pred Bogom za pravičnega.

Si torej prislužiti poveličanje.

Da. In to je v času po letu 1309 doseglo komaj predstavljive razsežnosti ter se nazadnje spridilo v izrazite malverzacije, kot so bile tudi vsem dobro znane homatije z odpustki; ob slednjih začneta svoj pogovor o reformi cerkve tako Luther kot dobro stoletje pred njim, leta 1412, Jan Hus. Z Luthrom se nato zgodi prelom: človek za svojo odrešitev ne more storiti ničesar in Boga ne more ne naprositi, ne prepričati, ne zmanipulirati z lastnim prizadevanjem. Bog postane omnipotenten in nanj ni moč vplivati z nobenim dobrim delom. Je pa neskončno ljubezniv in milosten, in ker je Vsevladar, zmore grešnika odrešiti. Sam. In če to hoče. Zgolj po lastni presoji in dobri volji, milosti. Zato se zgodi premik od fizične aktivnosti, od »ustvarjanja« vidnih dobrih del k veri, k duhovni aktivnosti.

Dr. Jonatan Vinkler opaža, da je znanje Slovencev o protestantizmu in celo naših lastnih reformatorjih tanko in pogosto obremenjeno s klišeji.
Dr. Jonatan Vinkler opaža, da je znanje Slovencev o protestantizmu in celo naših lastnih reformatorjih tanko in pogosto obremenjeno s klišeji. Foto: Tomaž Primožič/FPA.

Zakaj je v Helsinkih mir

Ampak minilo je petsto let. Se ta razlika med državami, v katerih je večina prebivalcev katolikov, in tistimi, kjer večinoma živijo evangeličani, dejansko vidna še danes?

V skandinavskih deželah in na severu Nemčije se vam hitro razkrije, da se številni posamezniki čutijo odgovorne, da njihovi ulica, kraj, mesto, država dobro uspevajo. Zato se ne izmikajo davkom in sodelovanju pri upravljanju javnih zadev, hodijo na volitve, ne razbijajo javne imovine, celo vozijo obzirno. Izjema je neintegrirani del migrantov, ki, kot kaže, nima najmanjšega namena deliti iste mentalne strukture in vrednote, ki so dediščina reformacije. Ko, denimo, človek pride v Helsinke, takoj začuti mestni mir. Že ko se približa prehodu za pešce, vozniki mirno ustavijo. Ker se pač zavedajo, da so soodgovorni za trajno vzdržnost in znosnost mestnega prometa ter tako življenja. Tega v slovenskem prostoru ni opaziti prav veliko. Pri nas je zgodba bolj podobna opisu iz Hobbesovega Leviathana: boj vseh proti vsem. Zelo pomemben je tudi umirjen, nekonflikten oziroma pretehtan odnos do vere, ki ga kaže ta del Evrope. Pri nas je, na žalost, tu in tam še vedno živa mentalna ostalina socialnega in političnega eksperimenta med letoma 1945 in 1991, ko so verni ljudje veljali za petorazredne pripadnike družbe. Pomembna dediščina Luthra je v protestantskem prostoru severne Evrope še vedno živ razmislek o razmerju med duhovno svobodo kristjana in njegovimi državljanskimi dolžnostmi. Luther je govoril o dušni svobodi kristjana, ki je ne more nihče ukiniti, vkleniti ali prisiliti: to je svoboda pred Hudičem, strahom in smrtjo, po drugi strani pa je pisal o državljanskih dolžnostih. In Luther ni bil prevratnik, najbolj odločno je, denimo, obsodil kmečke puntarje. Nobenega sentimenta ni imel do razdiranja državne, deželne in mestne ureditve. In tako je pri Nemcih spoštovanje družbenega sistema imperativ. Na primer razmerje med Nemcem in sodiščem je enoznačno jasno vsakomur: ko sodišče razsodi, si se tega dolžan držati. Lahko se pritožiš, toda če nisi dokazal svojega, obvelja pravnomočna sodba. In sodb sodišč se ne lotevaš z zvitorepnim spreminjanjem zakonov ali celo ustave. Pika.

Pri nas pa takrat običajno slišimo, da je sodba politično motivirana …

Drži. Del politike se je »odlikoval« z rednim gledališčem na prostem: s performansom pred sodiščem v Ljubljani, kjer so ljudje svojemu, kot se je izkazalo, upravičenemu gnevu dajali prosto pot ter po dolgem in počez nekritično modrovali o »krivosodju« vseh in vsakogar. Drugi del politike pa pišmeuharsko izigrava celo sodbe Ustavnega sodišča. In sicer tako, da raje poniglavo zbobna skupaj svoj glasovalni stroj v Državnem zboru in spreminja ustavo, kot da bi sprejel sodbo US, ki se mu v grlu zatika kot ideološka.

Pogovarjava se sredi politične krize v Nemčiji. Najbrž je Angela Merkel ena osrednjih političnih osebnosti zadnjega desetletja. In morda ni naključje, da je pastorjeva hči. Se vam zdi, da je vodilna vloga tradicionalne nemške politike in načina razmišljanja v krizi? Da ko govorimo o krizi evropskih vrednost, govorimo tudi o krizi tega miselnega toka, ki pelje od 16. do 21. stoletja?

Ne vidim krize protestantskega miselnega toka, temveč zgolj krizo politike Angele Merkel, ki pa je zabredla izključno samo zaradi nedomišljenega projekta z migranti in zaradi topoglednega revolucionarno surovega socialnega inženiringa. Poleg tega politika Merklove nima prav dosti opraviti ne z evangeličanstvom ne s protestantsko etiko, temveč s tisto »vernostjo«, ki v praksi skozi 100 največjih nemških firm pregiba glagola proizvajati in trgovati. Evangeličanska cerkev oziroma cerkve pa so danes morda bolj žive, kot so bile v zadnjem stoletju, kajti zopet postajajo glas šibkih: tistih, ki jih je neoliberalni kapitalistični vlak brez njihove krivde pustil na stranskem tiru za zadnjim vagonom, in glas za ohranitev planeta, narave.

Velja tudi za Rimskokatoliško cerkev?

Zdi se, da. Vsaj aktualni sveti oče je kar nekajkrat izrecno opozoril, da tako, kot je v gospodarstvu in trgovini šlo doslej, ne gre več, kajti sicer bomo podrli sam okvir, ki nam omogoča eksistiranje, planet, ki smo ga od staršev dobili v oskrbovanje in upravljanje za potomce.

Pes po imenu Sultan

V eni svojih knjig zapišete, da je obdobje reformacije sovpadalo z obdobjem turških vpadov, ko je ta turška nevarnost izrazito grozila Evropi. Prej ste opozorili, da Martin Luther do puntarskih kmetov ni čutil velike simpatije, do Turkov pa sploh ne. Se vam zdi, da ta zgodovinska izkušnja, ki je, kot pišete, nereflektirana ali deloma reflektirana, vpliva na to, kako dojemamo muslimansko vero in kulturo danes?

Gre za predstave, ki so posledica zgodovinske izkušnje z islamom. Njihova značilnost je, da so del zgodovinskega spomina, zato so dolgožive. Opaziti je pomembne razlike po Evropi: soočanje kolonialnih sil, Francije ali Španije, z islamom je povsem drugačno kot srednjeevropsko lasanje s Turki, ki so ga izkusili številni narodi znotraj prvega nemškega Reicha. Del slovenskega »imaginarija« precej lepo odraža fraza »hud kot sultan« in dejstvo, da so pasji čuvaji po kmetih še vedno pretežno Sultani. Stik naše kulture z islamom je bil med 15. in 17. stoletjem praktično brez izjeme izrazito konflikten, saj je islam skozi naše dežele prodiral na turškem kopju ali handžarju, ljudje pa so zavoljo tega živeli v »pribežališču vojne«. Te podobe so svojo pripovedno moč ohranile do konca 19. stoletja in utegnejo v primeru ogroženosti s strani islama ponovno oživeti. Na isti način vedno znova oživljajo naši občutki ogroženosti v odnosu do Madžarov, Nemcev, Hrvatov in Italijanov. Zato ni ravno modro postopanje ljubljanskih mestnih oblasti ob sprejemanju imena Džamijska ulica, še manj inteligentne pa so grožnje nekega islamskega predstavnika v ljubljanskem mestnem svetu, ki je brez sramu, v državi, kjer je gost, žugal, da »si bodo muslimani že zapomnili …« Za človeka srednje Evrope je bil v Trubarjevem času izraz turek sinonim za muslimana in sopomenka za plenilca, požigalca, skrunilca starega in mladega, uničevalca božjih hramov, skratka za nepopisno strahotnega nasilneža, ki da se mu je treba upreti z vso močjo, silo in spretnostjo. Ne bi bilo dobro, če bi se zgolj zavoljo političnih kalkulacij lokalnih šerifov ali zaradi prenapetosti tega ali onega islamskega klerika te podobe, ki so slovenska zgodovinska dediščina, preselile v aktualni nabor predstav o muslimanih. Navsezadnje vzpon Alternative za Nemčijo, ki svojo moč črpa pretežno iz utemeljenega strahu pred skrajno realnim nasiljem, ki ga muslimani s terorističnimi napadi izvajajo po Evropi, topogledno ponuja dovolj jasen svarilni primer. Seveda le za modre, izobražene in mirne ljudi evropske kulture.

Mojster besede, ki ostane na veke

Dr. Jonatan Vinkler je vsestranski raziskovalec. Dokončal je študij slovenskega jezika in književnosti ter primerjalnega slovanskega jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, za diplomo pa prejel Prešernovo nagrado. Doktoriral je na Filozofski fakulteti Karlove univerze v pragi ter nato še na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Uveljavil se je tudi kot lektor in urednik pri Založbi Nova revija, Društvu slovenskih skladateljev, Educi, Rokusu, Pedagoškem inštitutu, Slovenskem društvu raziskovalcev šolskega olja ter pri Založbi Univerze na Primorskem, ki jo vodi kot glavni urednik. Eno njegovih življenjskih del je urejanje Zbranih del Primoža Trubarja.

Raziskovalno ga priteguje kulturna, slovstvena in intelektualna zgodovina Srednje Evrope od 16. do 19. stoletja, zlasti področje slovensko-čeških slovstvenih stikov. V letu 2009 je ob infrastrukturni podpori Pedagoškega inštituta razvil izvirno platformo za digitalno izdajanje najzahtevnejših knjižnih projektov Digitalno knjižnico. Je tudi avtor letošnje razstave v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani pod naslovom Beseda božja ostane na veke. Predava na koprski slovenistiki.

Na svoje poznavanje literarne zgodovine in zgodovine, ki je enciklopedično izčrpno, Vinkler naslanja kritično interpretiranje in analizo sodobnih družbenih pojavov. Denimo slovenskega odnosa do pravosodja, ki nikakor ne more ujeti na protestantskih miselnih temeljih sloneče nemške doslednosti. Leva in desna politika, meni, imata vsak svoj način izogibanja sodnim odločitvam: »Ne prvi ne drugi način nista le nedobra: sta izrazito škodljiva za kohezijo družbene skupnosti. Kajti če politiki ne spoštujejo sodišč, se o njih izražajo zaničljivo ali skušajo njihove odločitve z neko zvijačnostjo izigrati, ima to nujno nedobre posledice za celotno družbo. In ti nasledki nikakor ne morejo biti dobri. Opisanega ravnanja politike bi se morali državljani bati bolj kot hudega ognja. Kajti trenutno politika uporablja vzvod moči in skuša obiti zgolj sodbo Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol, toda ali imamo zagotovilo, da se nekoč taista politika ne bo na enak način spravila na socialno državo, na pokojnine, šolstvo, zdravstvo …«

Idrija in Vipava: protestantski utrdbi

Pred kratkim ste na predavanju v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini primorski javnosti predstavili Matijo Trosta, prevajalca prve Trubarjeve biografije. Kaj lahko povemo o tej malo poznani osebnosti?

Matija Trost se je rodil v Vipavi in je najprej študiral na Dunaju, kjer je leta 1584 postal bakalaver. Nato je s štipendijo kranjskih deželnih stanov študiral na univerzi v Tübingenu, kjer je leta 1589 magistriral. Leta 1590 je postal pridigal v Ljubljani, toda že leto za tem je umrl. Njegova rodna Vipava je bila po letu 1565 eno žarišč nove vere v deželi pod Alpami. Kot prvi vipavski evangeličanski duhovnik se omenja Tomaž Osterman, Luthrove nazore pa je podpirala zlasti družina Lanthieri. Trost je leta 1588 prevedel knjigo znamenitega evangeličanskega teologa Jacoba Andreaea o Trubarju. Andreae Trubarja tudi pokoplje in da izdelati zanj veliki epitaf, ki je še danes ohranjen v cerkvi v Derendingenu. V slovenščini delo šteje 140 strani in je pod naslovom Ena leipa inu pridna prediga tudi prva biografija v slovenskem jeziku. Knjiga s številnimi referencami pokaže, kaj so takrat vedeli o Trubarju, in kaže poudariti, da je Trubar veljal za enega pomembnih evropskih reformatorjev druge generacije. Ni bil, kot dobesedno piše Trost, »gmajn far«, preprost duhovnik, ampak je nekaj veljal. Če pogledate njegovo korespondenco, vidite, da je bil velik duhovni svetovljan. In tudi človek, katerega beseda je nekaj pomenila tudi v politiki. Danes ni slovenskega intelektualca, ki bi imel tak dostop do palač moči in oblasti, kot ga je imel v 16. stoletju Trubar.

Če bi nek sodobni intelektualec hotel biti enakovreden Trubarju, čigave telefonske številke bi moral imeti?

Da bi bil enako vpliven kot Trubar v svojem času, bi moral slovenski intelektualec danes imeti neposreden dostop do Merklove, Macrona ter predsednikov ZDA, Rusije in Kitajske.

Pa še do kakšnega Nobelovega nagrajenca?

Zagotovo. Pa verjetno še koga v gospodarskih ustanovah.

Omenili ste, da je bila Vipava reformatorska utrdba zaradi podpore in prepričanja Lanthierijev. Nekaj podobnega velja tudi za Idrijo, kjer se je nova vera prijela zaradi vpliva nemških lastnikov rudnika …

Idrija postane eden od centrov reformacije na Kranjskem po letu 1563. Za uveljavitev protestantizma so zaslužni predvsem oskrbniki rudnika, ki so vero promovirali med rudarji. V tem pogledu se omenja oskrbnik Gregor Komar, med predikanti pa Janž Tulščak, Sebastijan Prašnik in celo neki moj soimenjak Winkler. V Idriji je delovala tudi protestantska šola; med učitelji najdemo Janeza Hoferja in Petra Gallusa.

Kako pomembno je bilo za razvoj Primoža Trubarja njegovo tržaško obdobje, torej čas, ko je bil v uku pri škofu Petru Bonomu?

Verjetno precej. Trubar pride v Trst kot mladenič, ki se je pri učenem škofu v dvajsetih letih predvsem izobraževal in pel. Bonomo je poleg italijanskega, latinskega in nemškega znal tudi slovenski jezik, in Trubar omenja, kako je svojim gojencem razlagal Vergilijevo Eneido v slovenščini. Bonomi so bili ugledna tržaška patricijska družina in čas v palači te velike humanistične osebnosti je bil za Trubarja pomemben, kajti to je bila njegova formativna doba. Iz tega zgodnjega obdobja sicer nimamo veliko virov, pač pa je več sledi o Trubarjevem delovanju, ko se vrne z Dunaja.

Je bil torej Trubar po svoji duhovni dediščini tudi Primorec?

Trubar je bil tudi Primorec, v najširšem seveda. Kot mladenič je prišel Trst, kjer se je naučil temeljnih humanističnih znanj in dobil mecena. Imel je jasno stališče o jezikovni razčlenjenosti. V predgovoru k Evangeliju po Matevžu (1555) omenja Istrane, Kraševce in Primorce ter poudarja njihovo jezikovno posebnost. Zavedal se je raznolikosti dežele, v kateri se, kot je pisal, vsake dve uri hoda govori drug jezik. Ko je kasneje hodil na pridigarske turneje, je prišel tudi v Sv. Križ, danes Vipavski Križ, in Gorico ter večkrat izkazal, da mu je ta del sveta domač.

Koliko se vam zdi, da je v 16. stoletju reformatorsko gibanje seglo do običajnega, kmetskega človeka? Kar nekaj vasi je, tudi na Primorskem, kjer se spominjajo poročenih duhovnikov ali krožijo legende o skupinah trmastih domačinov, ki jih je ob protireformaciji pokoril šele meč.

Iz zgodovinskih virov je razbrati, da kar precej. Iz vizitacijskih zapisnikov oglejskega vizitatorja, škofa Pavla Bizancija (1581), je, denimo, razbrati veliko razliko med številom birmancev in obhajancev. Če je malo prvih in veliko drugih – evangeličani zakramenta birme ne poznajo –, to utegne kazati na prodor evangeličanskega nauka in tudi katoliški vizitator je mislil natanko tako. Za moj domači kraj, Sevnico, je Bizancij zabeležil: 150 obhajancev in napisal: »v tem kraju ni nihče birman in mnogo jih je sumljivih«. Številke za druge kraje so naravnost fascinantne. V Mengšu je bilo obhajanih 1091, birmanih pa le 52, torej komaj 4,5 odstotka. Zagotovo vemo tudi, da so se ne tako skromni ostanki reformacije odrazili v ljudski likovni kulturi, denimo na panjskih končnicah. O tem, da bi bili za novi nauk navdušeni le plemiči in meščani, ne more biti govora. Prevzel je tudi kmete, kajti navsezadnje, kot danes vemo, so se Trubarjeve knjige najbolj razprodale prav na kmetih. Dalmatinovo Biblijo so protireformatorji našli celo v oddaljenih predelih, kot je Selška dolina. Historiografski narativ, ki so ga katoliški zgodovinarji lansirali v 19. stoletju, da je bila reformacija med Slovenci le politična in oblastna igra kranjskih plemičev in morda kakšnega meščana, se s preiskovanjem arhivskega gradiva izkaže kot neustrezen. Ljudje so se deloma zagotovo poevangeličanili, ampak potem pride obdobje verskih spopadov …

© Poobjava prispevka Vesne Humar »Primož Trubar je bil svetovljan in tudi malo Primorec« z dovoljenjem uredništva časnika Primorske novice.