O vprašanju, ali in kdaj naj Slovenija prizna državo Palestino, je v zadnjih treh letih v slovenskem političnem prostoru potekala precej žolčna razprava. Potem ko je zunanje ministrstvo dolgo argumentiralo, da Slovenija ne bi smela Palestine priznati samostojno (individualno), temveč zgolj skupaj s skupino drugih članic EU, je v zadnjih dneh postalo bolj ali manj jasno, da se je vlada odločila, da bo Slovenija individualno priznala Palestino. Na podlagi izjav zunanjega ministra Karla Erjavca je mogoče razbrati, da se je Slovenija odločila za priznanje zaradi spremenjenih okoliščin – ker je ameriški predsednik Trump sklenil priznati Jeruzalem kot prestolnico Izraela. Poleg tega naj bi Slovenija s tem dejanjem pokazala, da vodi samostojno zunanjo politiko. Ne nazadnje naj bi slovensko priznanje po Erjavčevih besedah povečalo težo Palestine v pogajanjih z Izraelom, na ta način pa prispevalo k oživitvi ter uspešnemu poteku in končanju mirovnega procesa z »rešitvijo dveh držav«. Slovensko priznanje naj bi nemara tudi spodbudilo nekatere druge članice EU, da bi same priznale Palestino.

Ni se mogoče izogniti vtisu, da je slovenska razprava o (ne)priznanju Palestine precej predimenzionirana oziroma da temu vprašanju slovenska politika pridaja veliko večji pomen, kot ga objektivno ima. Najprej je treba jasno izpostaviti, da država ne nastane, ko neka entiteta pridobi priznanja drugih držav, temveč ko izpolnjuje tri kriterije, ki jih za nastanek države predpisuje mednarodno pravo. V skladu s temi kriteriji mora entiteta imeti določeno ozemlje, prebivalstvo in efektivno oblast oziroma organizacijo, neodvisno od drugih držav. V primeru palestinske entitete je treba zelo jasno ugotoviti, da ne izpolnjuje tretjega kriterija, saj nima organizacije, neodvisne od Izraela. Izrael je namreč s kontinuirano in flagrantno kršitvijo mednarodnega prava, konkretno četrte ženevske konvencije, ustvaril stanje, ko Palestina nima ozemeljske kontigvitete (medsebojno povezanega ozemlja), s tem pa tudi ne neodvisnosti od judovske države.

Primož Šterbenc
Primož Šterbenc. Foto: Andrej Petelinšek.

Izrael je od leta 1967 na palestinsko okupirano ozemlje (Zahodni breg in »anektirani Vzhodni Jeruzalem«) naselil več kot 700.000 judovskih naseljencev, in to ne stihijsko, temveč premišljeno oziroma s strateškim namenom preprečiti nastanek palestinske države. Izrael je na Zahodnem bregu ustvaril tri velike bloke judovskih naselij (Ariel, Maale Adumim in Guš Etzion), ki so nepremostljiva prepreka za palestinsko državnost. Z naseljevanjem judovskih naseljencev v »anektiranem Vzhodnem Jeruzalemu« (območje med mestom in Zahodnim bregom) je Izrael tudi bolj ali manj odrezal Jeruzalem od palestinskega zaledja. Izrael je poleg tega Zahodni breg prepredel z omrežjem modernih širokih avtocest (»obvoznih cest«), po katerih lahko vozijo zgolj Judje, poleg tega pa je z izgradnjo »varnostnega zidu« globoko v notranjosti Zahodnega brega to območje, ki večinoma vsebuje vodne izvire, odvzel morebitni palestinski državi. Končno je Izrael s politiko sistematičnega preprečevanja kakršnegakoli palestinskega ekonomskega razvoja onemogočil razvoj ekonomije, ki bi jo nujno potrebovala palestinska država.

Ker je obseg izraelskih ustvarjenih dejstev na terenu tako velik, da je ireverzibilen, je mogoče ugotoviti, da suverena in življenjsko sposobna palestinska država ne more več nastati. Zaradi tega tudi slovensko priznanje Palestine ne more zares prispevati k temu. Tudi če bi vse članice EU priznale Palestino, to ne bi spremenilo dejstva, da položaj na terenu ne dopušča nastanka palestinske države. Nekateri mednarodnopravni avtorji sicer argumentirajo, da priznanja drugih držav lahko kompenzirajo neizpolnjevanje kriterija efektivne oblasti, vendar pa zgolj v primeru, če je neka entiteta v procesu naraščajočega izpolnjevanja tega kriterija. V palestinskem primeru nikakor ni tako, saj palestinska entiteta zaradi stalnega izraelskega spreminjanja položaja na terenu zmeraj manj izpolnjuje kriterij.

Tudi če bi vse članice EU priznale Palestino, to ne bi spremenilo dejstva, da položaj na terenu ne dopušča nastanka palestinske države.

Na podlagi slovenske razprave bi nepoučeni lahko dobil vtis, da je največ, kar lahko članice EU storijo za nastanek države Palestine, to, da priznajo Palestino. To ni res, saj bi članice EU v zadnjih desetletjih lahko zares gradile (omogočile) palestinsko državnost zgolj na takšen način, da bi preprečevale izraelske kršitve četrte ženevske konvencije. Jasno je treba opozoriti, da so kot pogodbenice konvencije po prvem členu pravno obvezane preprečevati izraelsko kršitev. Tega nikoli niso zares storile in so soodgovorne za današnjo nezmožnost pravične razrešitve palestinskega problema. Tako je mogoče reči, da bi Slovenija dejansko pomagala Palestini, če bi v EU sprožila razpravo o pritisku na Izrael, kar pa zaradi majhne teže Slovenije ni prav verjetno.

Argument, da bo Palestina na podlagi slovenskega in drugih priznanj bolj enakovredna Izraelu v dvostranskih pogajanjih, je na trhlih nogah. Izrazite asimetrije v (realni) teži pogajalskih strani ni mogoče zmanjševati ali nevtralizirati s priznavanjem Palestine, temveč zgolj na način, da močna tretja stran (to so verjetno lahko zgolj ZDA) nastopa kot udeleženka v pogajalskem procesu in pritiska na Izrael kot veliko močnejšo stran. Norveška, ki je kot posrednica leta 1993 pomagala pri sklenitvi sporazuma iz Osla, ni bila močna tretja stran, zato je zaradi izrazite želje po lastnem uspehu morala sprejeti stališča Izraela in pritiskati na Palestince, zaradi česar je prispevala k uničenju možnosti za dejanski nastanek palestinske države. Nemara ni naključje, da v EU danes spet govorijo o vključevanju Norveške v »oživljen mirovni proces«, saj se EU še naprej spreneveda glede realnosti. Na koncu je torej treba ugotoviti, da ima slovensko priznanje Palestine lahko zgolj simbolni pomen, pa še to bolj za Slovenijo kot za Palestino. Slovenija bo s priznanjem sporočila, da pridaja velik pomen načelu samoodločbe ljudstev, na podlagi katerega je tudi sama utemeljevala svojo državnost. Poleg tega bo zares vsaj v določeni meri sporočila, da ima samostojno zunanjo politiko, kajti v zadnjih letih je to nekoliko prišlo pod vprašaj, ker je v povezavi s palestinsko problematiko v veliki meri čakala na dejanja drugih članic EU.

• Doc. dr. Primož Šterbenc, UP FM

© Poobjava prispevka »Kaj bi pomenilo slovensko priznanje Palestine« z dovoljenjem uredništva časnika Večer.