Ko smo se na Oddelku za slovenistiko na koprski Humanistiki pred leti spraševali po smislu slovenskega jezika in kulture danes – in seveda tudi po smislu študija slovenščine –, smo se odločili za pragmatične rešitve. In tako smo poleg študija slovenskega jezika in književnosti v program vključili tudi predmete, ki študente usposobijo za uredniško in založniško delo, predvsem v segmentu namiznega založništva. Seveda smo se pri tem zavedali, da sta jezik in nacionalna kultura tista stebra, ki tvorita osnovo naše identitete, še zlasti v občutljivem obmejnem prostoru. Konec koncev, to je in bi moralo biti eno osnovnih poslanstev tudi celotne primorske univerze: namreč gojenje znanstvene misli in pedagoške dejavnosti v domačem jeziku.

Kulturni praznik se marsikdaj in v marsičem izrodi v gojenje kulta Franceta Prešerna.

Smisel kulturnega praznika, ki ga obeležujemo te dni – tako pač, kot vsako leto –, bi naj bil premislek prav o vseh teh vprašanjih. Resnici na ljubo pa nam je kulturni praznik že dolgo časa prej nekakšna samoumevnost, in to pogosto tudi v kulturniški srenji; celo izgovor, s pomočjo katerega si operemo lastno vest ob vztrajnem odrivanju kulture na obrobje. V forumskih komentarjih – češ, naj gredo umetniki na trg; v krčenju sredstev v državnem proračunu; odrekanju (z)možnosti uporabe slovenskega znanstvenega jezika v tisku in v visokošolskem pedagoškem procesu. Kulturni praznik se marsikdaj in v marsičem izrodi v gojenje kulta Franceta Prešerna, ki njegov lik postavlja v ospredje, kot da bi bil nekakšen čudežni deček, ki je iz nič ustvaril slovensko kulturo ali kar narod.

Seveda se pri tem pozablja, da bi bil pojav Prešerna nemogoč brez Matije Čopa, brez Kranjske čbelice, brez programa Zedinjene Slovenije, celo brez Kopitarja in kajpak brez vseh njihovih predhodnikov od Brižinskih spomenikov naprej. Predvsem pa se pozablja, da se Prešeren ni »rodil« kot nacionalni pesnik. Kult Prešerna kot nacionalnega pesnika in kot utemeljitelja slovenske kulture se je pravzaprav pričel uveljavljati šele slabih dvajset let po Prešernovi smrti, posebej v spremnem besedilu Josipa Stritarja k ponovni izdaji Prešernovih Poezij leta 1866. Nova intelektualna in zlasti literarna elita – ob Stritarju vsaj še Levstik in Jurčič – se je tudi na ta način vzpostavljala nasproti konzervativnejšim in do habsburške monarhije spravljivejšim različicam nacionalizma v okviru Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic ali v okviru Mohorjeve družbe. Pa vendar sta tudi Mohorjeva družba in Bleiweisov krog bistveno pripomogla k uveljavljanju različnih podob slovenstva in še predvsem pri uveljavljanju različnih ravni uporabe slovenskega jezika. Svoj delež pa so v drugi polovici stoletja dodale tudi čitalnice in meščanski saloni, v okviru katerih se je pričel uveljavljati interni slovenski konverzacijski slog.

Smo edini narod, ki je kulturni nacionalizem povzdignil do tega, da ga obeležujemo z državnim praznikom.

Končni rezultat – ali nemara bolj zadnji »vmesni čas« pred ciljem – lahko zabeležimo leta 1932, ko Josip Vidmar v svojem Kulturnem problemu slovenstva Slovence označuje kot »drugo Florenco« in nasproti narodu kot politični manifestaciji postavi njegove kulturne in še zlasti literarne temelje. Danes vemo, da Slovenci nismo edini narod, ki je svojo identiteto vzpostavljal ne po principu politično-teritorialne enotnosti, ki je pred dvajsetim stoletjem enostavno ni bilo, ampak predvsem v t. i. kulturnem nacionalizmu. Ta je bil pogost pojav pri vseh evropskih narodih, ki niso (še) vzpostavili lastne države, nanj pa naletimo tudi onkraj luže, denimo, v Kanadi. Smo pa edini narod, ki je kulturni nacionalizem povzdignil do tega, da ga obeležujemo z državnim praznikom.

Vsakdo ga bo preživel po svoje. Lahko pa ga razumemo tudi kot edinstveno priložnost, da del svojih misli namenimo vprašanju, kaj nam (sploh) pomeni narod – v družbi, v kateri ta trenutek marsikomu ni jasno, ali drsi k preoblikovanju v transnacionalne kolektivne identitete, nazaj v zaprt in prav mogoče tudi nevaren tip domačijskega nacionalizma ali pa v nekaj vmes.

Prav od tega premisleka bo odvisno, kakšen bo odnos, ki ga bomo gojili do lastne tradicije, do jezika … do samega sebe. Kako bodo samega sebe razumeli naši bodoči študenti. In kaj od vsega, kar ponujamo – znotraj našega Oddelka in na Univerzi sploh –, bo zanje privlačnejše.

✎ Doc. dr. Marcello Potocco, predstojnik Oddelka za slovenistiko UP FHŠ