Neenakost v kontekstu islamske družbeno-ekonomske doktrine

Poletna šola Politologije

Predavanje dr. Primoža Šterbenca na letošnji Poletni šoli Politologije o vlogi enakosti, pravičnosti in solidarnosti v islamski teološki tradiciji in družbenoekonomski misli ter o tem, kako se muslimanske države danes soočajo z naraščajočo neenakostjo ter vdorom idej in paradigem, ki promovirajo kopičenje in bogatenje maloštevilnih.

Organizatorji letošnje Poletne šole Politologije so želeli obravnavati tematiko (ne)enakosti tudi z vidika drugih tradicij, zato je dr. Primož Šterbenc v svojem predavanju o neenakosti predstavil temeljne značilnosti islamskega družbeno-ekonomskega pristopa in ga primerjal z neoliberalnim.

Uvodoma je opozoril, da se danes v svetu soočamo z ogromno, groteskno neenakostjo, saj je 50 % svetovnega premoženja v lasti 8 % ljudi, 1 % svetovnega prebivalstva pa ima v lasti več bogastva kot ostalih 99 %. Po Šterbenčevem mnenju je to možno razložiti z neoliberalnim ekonomskim pristopom, ki se je začel udejanjati predvsem med vladanjem Ronalda Reagana v ZDA in Margaret Thatcher v Združenem kraljestvu.

Za boljše razumevanje islamskega družbeno-ekonomskega pristopa se je vrnil na sam začetek islama. Poudaril je, da je pravičnost (arab. adl) v samem jedru islama, pri čemer je temeljni cilj vzpostaviti pravično družbo in zagotoviti ravnotežje med različnimi. Musliman, ki ne sledi socialno-ekonomski pravičnosti, ni več musliman. Musliman ne sme pozabiti na trpljenje drugih.

Kot nasprotje islamski družbeni kreposti (arab. salah), skrbi za izboljšanje lastnega družbenega položaja in položaja drugih, je predavatelj postavil zahodnjaški individualizem: sebični skrbi samo za svojo korist. Poleg tega so muslimani vsak petek v sklopu skupne molitve pozvani, da delajo dobra dela, ki predstavljajo muslimanovo aktivno krepost. Biti musliman pomeni imeti čut za dobrobit skupnosti.

Da bi nekoliko prispeval k umiritvi protiislamskega diskurza, ki narašča od begunske krize, se je predavatelju zdelo pomembno omeniti, da je islam zaradi svoje naravnanosti k skupnosti bolj podoben kolektivističnemu katolištvu kot individualističnemu protestantizmu. Islam je torej podoben prevladujoči miselnosti oziroma kulturi družbe, katere del smo.

Islamsko družbeno-ekonomsko doktrino je označil kot neko srednjo pot med kapitalizmom in komunizmom. Od komunizma jo ločuje priznavanje privatne lastnine, od kapitalizma pa to, da imetnik premoženja ne more povsem neodvisno od vmešavanja države razpolagati z vsem svojim bogastvom.

Kar zadeva razumevanje in odnos do lastništva, je izpostavil tri elemente: 1. posameznik ni pravi lastnik, temveč le skrbnik svojega premoženja; 2. marginalni člani družbe niso edini odgovorni za svoj položaj v družbi, zato imajo svoj delež v premoženju bogatih; 3. musliman naj svoje premoženje uporablja tudi za dobro drugih. Tukaj se islamski pristop zelo razlikuje od neoliberalnega, v katerem ima posameznik diskrecijsko pravico, da porabi svojo lastnino, kakor hoče, pri čemer mu ni treba gledati na stisko drugih, razen če se sam tako odloči.

Za razliko od neoliberalnega pristopa, v katerem naj bi se država sploh ne vmešavala v tržno gospodarstvo, predvideva islam pomembno vlogo države. Javne dobrine naj bi bile v lasti države. V primeru ekonomske rasti naj bi imeli od te koristi vsi, ne pa samo bogati posamezniki. Država naj bi imela pravico odločati o progresivnih davkih. Država naj bi tudi zagotovila, da vsak živi dostojno življenje. Imperativ islama je popolna ali čim večja zaposlenost.

Islamska družbeno-ekonomska doktrina se razlikuje od neoliberalizma in tudi marksizma v tem, da mora ekonomija biti neločljivo povezana z moralo in etiko.

Šterbenc je v zaključku svojega predavanja odgovoril na vprašanje, ali muslimanski svet zares živi skladno z islamsko družbeno-ekonomsko doktrino. Povedal je, da stanje v večini držav muslimanskega sveta ni rožnato in da muslimani ne živijo svojega življenja skladno s postulati svoje družbeno-ekonomske doktrine. Še posebej izpostavi, da elite muslimanskih držav veliko bolje sodelujejo z elitami zahodnih držav kot s svojim ljudstvom. Vzroke za tako stanje vidi med drugim tudi v dolgotrajnem imperialistično-kolonialističnem obdobju v katerem so zahodne države predstavljale jedro ekonomije, države muslimanskega sveta pa periferijo z resursi naravnega bogastva.

Zlatko Gombar, študent 2. letnika Politologije UP FM