Ob 12. februarju biologi in drugi znanstveniki po vsem svetu obeležujemo spomin na verjetno najpomembnejšega naravoslovca vseh časov. Tega dne leta 1809 se je namreč rodil Charles Darwin, avtor knjige O izvoru vrst, ključnega akademskega dela za razvoj sodobne biologije in genetike. Zaradi predstavitve evolucijske teorije so avtorja takrat (in še kasneje) ostro napadali, zato je ob tej priložnosti treba poudariti pomen, ki ga imata kritični pristop k raziskovanju in intelektualna pokončnost za napredek v znanosti.

Po izobrazbi teolog, po srcu naravoslovec

Charles Darwin se je rodil 12. februarja leta 1809 v kraju Shrewsbury v Angliji. Rojen je bil v napredni, liberalni, premožni družini kot peti od šestih otrok. Zanimanje za naravoslovje je imel verjetno v krvi, saj je bil že njegov dedek, Erasmus Darwin, naravoslovec, prav tako tudi Charlesov oče, ki je bil zdravnik. Kot učenec se mladi Darwin ni preveč izkazal – bil je nemiren in živahen otrok. Kljub ne izrazito uspešnem šolanju se je na očetovo željo vpisal na študij medicine. Tam pa so ga bolj kot operacije zanimale naravoslovne debate in prepariranje živali, v univerzitetnem muzeju se je učil klasifikacije rastlin.

Oče nad zanemarjanjem študija seveda ni bil navdušen, zato se je mladi Darwin prepisal na študij teologije v Cambridge. Čeprav je študij zaključil in postal protestantski pastor, so ga bolj kot veroslovje zanimale druge vede, kot sta geologija in botanika, in ne takrat ne kasneje ni opravljal poklica pastorja. Med študijem je spoznal botaničnega profesorja Johna Henslowa, ki je pravzaprav odgovoren za to, da se je Charles takoj po zaključku študija teologije, pri rosnih 22 letih, vkrcal na ladjo Beagle. Mesto je bilo sprva ponujeno Henslowu, a se mu je zaradi žene, ki nad dveletno odsotnostjo moža ni bila navdušena, odpovedal in kapitanu ladje priporočil Darwina.

Na ladji Beagle pet let okoli sveta

Tako se je Charles Darwin kot neplačan naravoslovec podal na odpravo, ki je spremenila njegovo življenje, še bolj pa naše dojemanje življenja na Zemlji.

Dve leti sta minili, nato še eno in še eno in še eno. Namesto prvotno načrtovanih dveh let je odprava trajala kar pet let, ladja Beagle pa je na preko 60.000 kilometrov dolgi poti obkrožila južno Ameriko, se ustavila na danes znamenitem Galapaškem otočju, plula po južnem Pacifiku in obplula južno obalo Avstralije. Darwin je nato obiskal otoke v Indijskem oceanu, nadaljeval mimo južne Afrike in se po postanku v južni Ameriki vrnil v Anglijo. V vseh teh letih je vestno zapisoval svoja opažanja, zbiral biološke primerke, kamnine in fosile. Ko se je leta 1836 pri 27 letih vrnil domov, je bil v naravoslovnih krogih že dobro poznan, kasneje pa je tudi priznal, da je ta pot okoli sveta predstavljala najpomembnejši dogodek njegovega življenja.

Ladja beagle v Magellanovem prelivu
Ladja Beagle v Magellanovem prelivu. Vir: Wikimedia (PD).

Nastanek evolucijske teorije in zgražanje javnosti

Primerke, ki jih je Darwin prinesel s svojega popotovanja, je po povratku predal različnim strokovnjakom. Preko lastnih opazovanj in zabeležk ter s pomočjo strokovnjakov je bil že takrat prepričan, da vse tedaj živeče vrste niso nastale naenkrat, kot je bilo uveljavljeno mnenje: kreacionistični vidik ni mogel razložiti njegovih opažanj. Nasprotno, že med popotovanjem je postajal vse bolj naklonjen zamisli o transmutaciji, torej o spreminjanju ene vrste v drugo. Tako je nastala preprosta, a znamenita skica evolucijskega drevesa, poleg katere je zapisal I think. Mislim.

Avtorica prispevka dr. Živa Fišer Pečnikar je bila včeraj tudi gostja Radia Koper. Pogovor, ki ga je vodila Mojca Klarič, je mogoče poslušati (in prebrati njegov povzetek) na predstavitveni strani oddaje Darwin kot simbol intelektualne pokončnosti.

Darwin je bil tudi sicer precej previden pri svojih dognanjih, njegova evolucijska teorija je zorela več kot 20 let in bi verjetno še dlje, če ne bi po neverjetnem naključju do zelo podobnih izsledkov prišel tudi Alfred Russel Wallace. Wallace, ki je sicer v javnosti manj poznan od Darwina, je do zelo podobnih zaključkov prišel na drugem koncu sveta, v jugovzhodni Aziji. Izsledki njegovih razmišljanj so prav tako pravilni kot Darwinovi in to sta si tudi medsebojno priznavala.

Seveda pa vsi niso bili naklonjeni Darwinovim idejam. Zaradi teorije o nastanku vrst, še posebno o razvoju človeka iz opice, so se mu skeptiki pogosto posmehovali in začele so krožiti številne satirične skice, ki prikazujejo Darwina z opičjim telesom.

Charles Darwin je umrl leta 1882 star 73 let, ko je bila njegova teorija o razvoju vrst med naravoslovci že splošno priznana. Pokopali so ga z državniškimi častmi v Westminstrski opatiji v Londonu – to je čast, ki so je bili takrat (in so je še danes) deležni le redki.

Darwinove misli so danes temelj biološke vede

Biologi smo Darwinove misli ponotranjili in danes njegove ideje predstavljajo enega temeljev biološke vede. Če torej povzamemo le nekaj Darwinovih dognanj: organizmi so se razvili iz enostavnejših v bolj kompleksne, število vrst in njihova raznolikost v času naraščata, vrste se v času razvijajo oz. evolvirajo, ker se prilagajajo na vedno spreminjajoče se okolje. Danes vemo, da je v ozadju genetika: v populacijah se naključno pojavljajo mutacije in če te pomenijo prednost v nekem okolju, se njihova frekvenca povečuje. Vse to poteka iz generacije v generacijo – uspešnejši osebki, torej tisti, ki imajo mutacijo, ki v danem okolju pomeni prednost, imajo več potomcev. Potomcev pa je vedno veliko več kot staršev. Med osebki ene vrste ali med podobnimi vrstami zato poteka kompeticija za vire in dobrine, čemur včasih pravijo tudi »zakon močnejšega« – ta izraz je bil sicer večkrat zlorabljen in prenesen na človeka. Starši imajo torej veliko več potomcev, kolikor jih lahko prenese okolje, zato vsi ne morejo preživeti. Preživijo lahko le tisti, ki so najbolj sposobni, najbolje prilagojeni na okolje – to je naravna selekcija, bistvo evolucijske teorije.

Za nekatere še vedno zgolj alternativna »teorija«

Danes se torej biologi ne sprašujemo več o tem, ali evolucija poteka, temveč kako poteka, kakšni so njeni mehanizmi, kaj so vrste in kdaj lahko potegnemo ločnico med vrstami. A kljub preštevilnim dokazom o obstoju evolucije obstajajo skupine, ki evolucije ne priznavajo. Kreacionisti zagovarjajo, da je vse vrste ustvaril bog v enem samem trenutku, pred nekako 10.000 leti; ponekod je kreacionizem tako razširjen, da v šolah učijo evolucijo le kot alternativo kreacionizmu, ponekod pa še tega ne. To se dogaja v nekaterih zaprtih skupnostih, na primer skrajno muslimanskih državah, zalo zaskrbljujoče pa je, da je ta pojav prisoten tudi v državah, kot so Združene države Amerike. V letu 2017 je organizacija Gallup, ki izvaja raziskave javnega mnenja v ZDA zaznala, da kar 38 % prebivalstva ZDA priznava kreacionizem (oz. natančneje: na vprašanje, kako je nastal človek, jih je 38 % odgovorilo, da je človeka ustvaril bog v sedanji obliki). Po drugi strani pa je ta številka pravzaprav pozitivna, saj gre za najnižjo vrednost v zadnjih 35 letih; leta 2000 je v to verjelo kar 47 % prebivalstva ZDA. Prostora za »izboljšave« na tem področju je torej še veliko.

Ne glede na to, da je od Darwinovega rojstva minilo že preko 200 let in se ga spominjamo predvsem ob branju njegovih tekstov, ki nas ponesejo v nek drug prostor in čas, ostaja evolucijska teorija osnovno načelo v biologiji, ki spodbuja nastanek vedno novih vprašanj in čaka, da nanje odgovorimo.

Doc. dr. Živa Fišer Pečnikar, Oddelek za biodiverziteto UP FAMNIT