Nara Petrovič s knjigo Človek: navodila za uporabo
Nara Petrovič s knjigo Človek: navodila za uporaboFoto: Sanje/FB

Nara Petrovič je v ponedeljek, 4. decembra 2017, kot gost iz prakse pri prof. dr. Robertu Biloslavu na Fakulteti za management študentom magistrskega študijskega programa Management trajnostnega razvoja pri predmetu Zeleno gospodarstvo predaval o naprednih modelih trajnostnega razvoja. Spodnji zapis, ki ga je Nara pripravil v sklopu predavanja, razkriva avtorjev pogled na trajnostni razvoj v praksi.

Nevladne organizacije in civilna gibanja niso več edini, ki opozarjajo, na kako enormni eksternalizaciji stroškov temelji gospodarska rast v zadnjem stoletju. Gibanje odrasti (degrowth), denimo, povezuje znanstvenike in akademike z vsega sveta v drugačni paradigmi od prevladujoče, v paradigmi zadostnosti.

Ta paradigma prepoznava, da kot civilizacija živimo v samozanikanju, kako velik davek v prihodnosti prinaša eksploziven tehnološki razvoj. Ta davek bo narava pobrala po svojih neizprosnih mehanizmih, primitivno in surovo. V uglajenem žargonu temu pravimo klimatske spremembe. Gre za zilijone, ki jih v gospodarskih stroškovnikih doslej nihče ni obračunal.

Eden najbolj perečih problemov je, da neoliberalni kapitalizem, ki pustoši po svetu, temelji na naslednjih treh premisah: 1) nikoli nimamo dovolj, 2) več je v vsakem primeru bolje, 3) drugačnih možnosti ekonomske dejavnosti ni oziroma jih ne sme biti. Nasproti njim je treba postaviti tri (ekološke) premise: 1) imamo dovolj, 2) več ni vedno bolje, radost je v zadostnosti in vzajemnosti, 3) vedno obstajajo druge možnosti.

S premikom od gospodarstva h gospodarjenju spreminjamo temelje oskrbe od povpraševanja k razpoložljivosti in k najboljšemu možnemu, pravičnemu, smotrnemu izkoristku tega, kar nam je na voljo. Gospodarjenje je zavestno upravljanje z dobrinami, pri čemer je ekonomija podrejena ekologiji – se pravi tržna aktivnost deluje v prid naravnega okolja, ga varuje in ne izkorišča.

Da bi to zmogli, potrebujemo globok miselni premik in zasuk vprašanja »Koliko stane uporaba obnovljivih virov v primerjavi z neobnovljivimi?« v »Koliko nas stane to, da ne uporabljamo obnovljivih virov in se opiramo predvsem na neobnovljive?« Po izračunih političnega ekonomista Matthiasa Krolla so stroški izgube, ker fosilna goriva sežgemo, namesto da bi jih uporabili za koristnejše namene, 9 milijard dolarjev dnevno.

Zagovorniki tranzicije k nizkoogljični družbi spodbujajo, naj uporabimo preostala fosilna goriva na planetu strateško: za razvoj in vzpostavitev energetskih sistemov, ki ne potrebujejo fosilnih goriv; za gradnjo naravnih, trajnih, preprostih bivalnih enot z ničelnim ogljičnim odtisom; za preoblikovanje družbe monokultur v užitno pokrajino, modro urejeno po načelih regenerativnega kmetovanja in permakulture; za optimizacijo infrastrukture itd.

Spodbujajo tudi k vzpostavitvi pravnih vzvodov lokalnega protekcionizma, za kar je nujna oživitev zdravih, močnih lokalnih skupnosti, ki živijo na zemlji, od zemlje in za zemljo. Takšne skupnosti objemajo odgovornosti in dolžnosti do zemlje, do svojega doma čutijo vzajemnost – niso z njim v enosmernem odnosu lastništva, temveč v dvosmernem odnosu pripadnosti.

Organizacija ECOLISE, Evropska mreža skupnostno vodenih pobud glede podnebnih sprememb in trajnosti povezuje na evropski ravni tri pomembna globalna gibanja, ki se posvečajo pravkar navedenim pristopom: to so permakulturno, ekovaško in tranzicijsko gibanje. Skupaj z drugimi podrastniškimi gibanji se uveljavljajo kot gonilniki sprememb, ki se gradijo od spodaj navzgor.

Rezultati njihovega dela so: vračanje moči lokalnim skupnostim, kmetijska samooskrbnost, politična (samo)zavest, ekonomska sposobnost, socialna povezanost, kulturna razgibanost, telesno zdravje. Vse to so pogoji za družbeno zrelost in odgovornost.

Tudi obstoječa politika in gospodarstvo prepoznavata nujo po globokih spremembah, a jih žal ne znata spustiti dovolj globoko. Krožno gospodarstvo, denimo, ostaja v paradigmi neskončne rasti – s spremembo linearnega v krožno v resnici samo priznava, kako potratno je bilo doslej. To, da bo manj slabo (manj potratno), še ne pomeni, da bo bolj dobro. Glavni namen varčnosti je ohraniti možnosti gospodarske rasti. Program Od zibke do zibke (Cradle 2 Cradle) pravi, da je treba začeti s (skupnim) dobrim in potem skrbeti, da dobro raste – a le do točke zrelosti. Potem je treba zagotavljati njegovo stabilnosti in zdravje.

Temu se posveča tudi alternativni gospodarski model, imenovan ekonomija za skupno dobro, ki namesto merjenja bruto domačega proizvoda in dobička podjetij uvaja bilanco stanja skupne blaginje, BSSB (common good balance sheet). Iz te bilance je razvidno, koliko določeno podjetje, organizacija ali institucija spoštuje človeško dostojanstvo, solidarnost, ekološko trajnost, družbeno pravičnost in demokratičnost soodločanja. V bilanci so ocenjeni tudi dobavitelji in vlagatelji, osebje in lastniki, stranke in poslovni partnerji v celovitem odnosu do okolja.

Cilj snovalcev BSSB je narediti bilanco tako preprosto, da jo lahko razume tudi desetletni otrok (česar nikakor ne moremo reči za finančno bilanco stanja). To bo prispevalo k transparentnosti in pozitivnosti ekonomije v korist vseh, ne le grabežljivih elit.

Ekonomija za skupno blaginjo postavlja nova pravila igre: uvaja okvire nagrajevanja za tiste, ki delujejo za skupno blaginjo, in kaznovanja tistih, ki ji škodijo. Skupna blaginja ni kot kapital – ne moremo je kopičiti in napihovati do stopnje, na kateri začne škoditi sami sebi. Pojem skupne blaginje je tako temelj zares trajnostne ekonomije.

Zanimivo je, da novi modeli skrbijo za celostno upravljanje z družbenimi in naravnimi viri in obenem prinašajo tako gospodarsko uspešnost kot izpolnjevanje visokih okoljskih standardov. Kako je to mogoče, je odlično opisal Frederic Laloux v knjigi Reinventing Organisations.

Ves svet je lačen dobrega. Negativne zgodbe, celo srhljivke, ki prežijo na nas iz prihodnosti, lahko doživimo fatalistično, saj je tako ali tako že prepozno, da bi kaj spremenili. Lahko pa tudi vprežemo ves človeški genij in se veselimo izzivov, naj so še tako veliki. Kriza je v resnici dobra, saj botruje upanju. Tega me je naučila Palestinka Aila, ko je rekla: »Privilegij drugih je, da ne uporabljajo besede ›upanje‹, mi, ki živimo v kriznih področjih, nimamo tega privilegija.«

Nara Petrovič, povzeto iz knjige Slovenija: navodila za uporabo

Nara Petrovič se na vseh področjih delovanja posveča vprašanju človeškosti. Je avtor šestih knjig, publicist, bloger in nagrajeni esejist. Redno moderira dogodke pri nas in v tujini, predava in vodi delavnice o komunikaciji, projektnem vodenju, osebnostni rasti, zdravi prehrani itn. V letih 2009/10 in 2011/12 je bil eden od koordinatorjev akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Že devet let je dejaven v mednarodni ekipi kampanje Let’s do it! World Cleanup 2018 kot mentor, trener, moderator in vodja. Aktiven je v Globalni mreži ekovasi in član sveta ECOLISE (Evropske mreže skupnostno vodenih pobud glede klimatskih sprememb in trajnosti). Je soustanovitelj projekta ekološkega naselja v slovenski Istri, sodeloval je pri ustanovitvi Mreže za preporod Istre, povezan je s permakulturnim in tranzicijskim gibanjem. Septembra 2016 je bil premierno prikazan dokumentarni film Nara = Človek na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Svoje misli objavlja na blogu.