Komentar Tončija A. Kuzmanića

Zelo je bilo zanimivo in hkrati srhljivo opazovati, kako so se obnašali številni tukajšnji »politični akterji«, in sicer tako v volilni noči kot tudi prve dni po njej. Odlično so se namreč sprenevedali in učinkovito igrali neke dobro naučene vloge »tekmovalcev«, a tudi »zmagovalcev«… Rezali so torte, odpirali šampanjce, v resnici pa je – če pogledamo malo bolj pod to varljivo gladino domnevnega »praznika demokracije« – bilo centralno to, da je politična nepismenost prav v teh dneh odcvetela in tudi dosegla svoj višek.Kako tudi ne bi, ko pa sta tukajšnji televiziji z vrlimi  »strokovnimi komentatorji« vred – intenzivno sanjali volilne »rezultate«, hkrati pa so povsem spregledali, da so se jim pred nosom in torej nemara preblizu – v resnici pripetili nekakšni NE-rezultati in celo »NE-volitve«. Takšne namreč »NE-volitve«, na katerih je bil DOBESEDNO IZBRAN EN VELIKI NIHČE V SMISLU DOKAJ OPRIJEMLJIVE NEMOŽNOSTI VLADANJA!

Ja, za vladanje (gr. kratein, angl. to govern) gre pri tem političnem, v tokratnem primeru na volitvah, in ne – tako kot se zdi politično nepismenim – za ono managersko vodenje (gr. kybernain, angl. to lead), kot to dvoje medsebojno zamenjujejo celo vrli »strokovnjaki«, ki so nas skušali poučevati po TV zaslonih.

Menim, da se je na teh volitvah pripetilo nekaj skrajno zaskrbljujočega in hkrati povsem spregledanega: v naše dnevno-nočne sobane je preko televizije tisti večer vdrl tako Velik, pregovorni Slon, da ga dobesedno nihče ni videl. Nemara je temu bilo tako predvsem zavoljo tega, ker je preprosto prevelik za to, da bi lahko stal v naša obzorja in zaukazane tehnične (levo-desne) horizonte »razumevanja«, ki jih sploh premoremo in čez katere ne zmoremo pokukati.

Vendar pa je zadeva bila tako intenzivna v zvezi s tem Slonom v naših sobanah, da je zlagoma le prihajalo do vse oprijemljivejše – zgolj pogojno rečeno – streznitve. Celo matematično so postajale dokazljive volilne pat-pozicije, v katerih – če smo zmožni najbolj preprostih operacij seštevanja in odštevanja – sploh ne bo več resnejšega kruha, in sicer ne za leve in ne za desne ter še za marsikoga podobnega ne.

Tisto, kar me pri tem posebej skrbi je, da presrečni in razposajeni levo-desni tehnologi tukajšnje quasi politike varno odloženi pri svojih tortah in šampanjcih, niso videli niti tega, da Slovenija s temi »volitvami« zelo verjetno vstopa v svojo prvo resnejšo (tega fenomena na slovenskem še ni bilo v tej obliki!) krizo nezmožnosti odločanja! Tisto, kar je pri tej pat poziciji nemara daleč najhuje je to, da se je zadeva pripetila na eni izmed odločilnih kriznih točk vse post-moderne, torej tako evropske kot tudi svetovne zgodovine (in torej ne v običajnih, »mirnih« časih).

Ali drugače rečeno: točno ta KRIZA NEZMOŽNOSTI ODLOČANJA, je tisto, kar je v resnici Slovenija »izvolila« in torej tudi »izbrala« na zadnjih volitvah v tem sila nevarnem, PRELOMNEM historičnem trenutku. In drugič – kar je morebiti še bolj eksplozivno, čeravno v tem trenutku ostaja še prikrito – večji del je bilo pri vsem tem spregledano, da se je:

  1. samo polovica volilnega telesa spravila naravnost v medsebojni klinč (levica in desnica se medsebojno blokirata) in da se posledično v resnici ne da več ne levo in ne desno… (medsebojna blokada, imobilizacija);
  2. da pa je druga polovica (dodatna imobilizacija torej in gre za DVOJNO SAMO-BLOKADO v Sloveniji!) vse skupaj le opazovala in samo zaenkrat ter začasno na takšen način »zgolj« nemo »rekla« nekaj takega: NE, NE, ne gremo se več strankokracije! Ne, ne gremo se vaših političnih tehnologiji in marketinških PR speenov. Ne, ne sprejmemo politične nepismenosti in zaslepljenosti v katero se je vse skupaj sesedlo zadnja desetletja. Smo sicer jezni, a zaenkrat… je to vse. Zaenkrat.

Nemara pa je daleč najbolj zanimivo pri tem RADIKALNO DRUGAČNEM, novonastalem položaju to, kako so gospe in gospodje »strokovni komentatorji« razumeli to drugo, torej »molčečo« polovico tukajšnjega »volilnega telesa«. Večji del so govorili v smislu denimo, da ti »lenuhi« trpijo od »depresije« in »apatije« ali pa najpogosteje, da so »neodgovorni«! Toda – in to je zelo resna možnost, na katero zgolj opozorim ob tej priložnosti: »Kaj pa, če je ta polovica volilnega telesa ravno tista, ki si upa misliti le, da drugače kot pa tisti, ki samodejno gredo na volitve in so sedaj  v tej samodejnosti levo-desnega bojda »odločanja« prišli do medsebojne blokade, do pat-pozicije?!«

Kaj pa, če so ti »molčeči« in »abstinirajoči« v resnici naveličani, torej »dost’majo« teh četrt stoletnih razočaranj in na ta način vsem »cirkusantom« volilnih tekmovanj, ki se še zmeraj »veselijo«   pravzaprav sporočajo, da jih imajo dovolj in da so, nenazadnje, tudi oni tukaj!?Kaj pa torej, če je ta enormna količina »molčečih« v resnici takšnih in bi jih kazalo tako razumeti, da je njihovo molčanje nekaj takega, kar bi že morali slišati tudi tisti, ki so zadnje mesece kričali, na veliko obljubljali, na koncu pa  povsem zastonj rezali torte, točili šampanjce,…? Kaj pa, če bi torej vendarle bilo nujno potrebno le »prisluhniti molku« teh »opazujočih«, posebej pa takrat, ko je kričanje »dejavnih in odgovornih« pripeljalo do medsebojne blokade levih in desnih, s tem pa države v celoti?

Sicer pa, če se ne sprenevedamo: o kakšnih »domnevnih zmagovalcih« zadnjih »volitev« sploh lahko govorimo, če pa se »zmagovalci« najbrž ne bodo zmogli dogovoriti, kaj šele da bi lahko oblikovali trajnejšo vlado, s tem pa so v resnici zablokirali državo, državljanke in državljane v celoti? Saj v politiki – točno v tem je tudi radikalna razlika med onim vladati in onim voditi -, NE GRE ZA VODITELJA, KI JE EDEN IN/ALI ENO STRANKO (TO SO TOTALITARIZMI IN TO JE ANTI-POLITIČNO TOTALITARNO »MIŠLJENJE«), PAČ PA GRE ZA ŠTEVILNE, ZA PLURALNOSTI IN PA ZA DOGOVORE.

Vrh vsega se zdi, da dominantni tip tega kričavega, tehničnega, levo-desnega »mišljenja« domneva celo nekaj takega kot je to, da bo naše vrle politike in tehno strokovnjake ves svet nekako počakal, in sicer zato, da se zmenijo in da se bo nekako vse skupaj ustavilo, dokler se pač naši vrli izbranci – polni sebe samih, svojih programov in svetih, nedotakljivih, njihovih idej – politično ne izobrazijo in dojamejo, kaj se je PARALIZIRAJOČEGA v resnici pripetilo onega nevarnega 3. junija?

In ne pozabimo pri tem, da prav tem izbrancem s TV »strokovnimi«  komentatorji vred niti od daleč še ni kapnilo v pamet, da se vse to skupaj dogaja v nekem skrajno občutljivem trenutku. V takšnem trenutku namreč, ko se Evropa redefinira (Katalonija, Italija, Španija, Madžarska, Poljska, Brexit…), ko je NATO v dokaj kočljivem položaju, ki diši na denarno in siceršnjo podhranjenost (konflikti z ZDA okoli BDP 2% investicij v oborožitev…). Nenazadnje, tudi v ZDA je jasno, da je Trumpov mandat – zelo nežno in malo mistično rečeno – poln nevarnih pasti in zagat (Koreja, Sirija, Kitajska, Rusija, dolgovi, brezposelnost, notranji nemiri…).

Ali in medias res: »Kaj se to utegne pripetiti s pregovorno napredno, trdno, varno, razvito Slovenijo, ko bo KAR NEKAJ DEBELIH MESECEV – ALI PA KAR LET – vse skupaj obtičalo v blatu neštetih pat pozicij, medsebojnega prerekanja… onih levo-desnih tehnologov in inženirjev duš, ki da vedo kaj in kako bi bilo treba narediti?«

Hkrati pa se bodo vsepovsod naokoli še naprej dogajale »različne Italije«, destabilizacije torej, ki bodo vse skupaj presežno iztirjale in postavljale na povsem nove osnove, o katerih pa se v sami Sloveniji ne bo niti slišalo (vloga medijev množičnega poneumljanja), kaj šele, da bi to bilo ustrezno dojeto v vseh dimenzijah nastajanja nečesa novega na ravni sveta in Evrope.

Ali to pomeni, da je moč reči, da je politična nepismenost res nekakšna božja mast in da je tiščanje glav v pesek še naša zadnja odrešitev?