UP PEF: S predsednico Društva slovenskih pisateljev dr. Aksinjo Kermauner

Člani Društva slovenskih pisateljev so 12. septembra 2018 izbrali novo vodstvo. Med štirimi kandidati je največ glasov prejela in postala predsednica dr. Aksinja Kermauner, visokošolska učiteljica s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ki je v svojem programu izpostavila vizijo približevanja knjige in literature ljudem s posebnimi potrebami in demitizacijo pisateljskega poklica ter uveljavljanje mladinske in otroške književnosti. S tem namenom sta bila jeseni na Univerzi na Primorskem organizirana dva dogodka.

Predstavitev razstave tipank z dr. Aksinjo Kermauner

Andreja Sopič, UP PE

Študenti magistrskega študijskega programa druge stopnje Inkluzivna pedagogika na UP PEF so pod mentorstvom dr. Aksinje Kermauner za izpit pri predmetu Metode dela s slepimi in slabovidnimi v maju in juniju 2018 najlepše slovenske zgodbe priredili v lahko berljivi in tipni obliki. Nekateri so jih celo sami napisali v brajici, drugim pa jih je v pisavi za slepe natisnil Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne

Tako je nastala zbirka BraLaTipke 1 in 2, ki je vse od pomladi 2018 razstavljena v skupni knjižnici UP FM in UP PEF. Urednica zbirke dr. Aksinja Kermauner je vseh 13 tipank 24. oktobra 2018 v atriju fakultete javno predstavila. Na predstavitvi so bili prisotni tudi predstavniki Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Koper - Capodistria, s katerimi UP PEF zelo dobro sodeluje, čeprav imajo vedno manj mlajših članov. »Kljub temu v slovenskih knjižnicah tipnih slikanic skoraj ni,« je na predstavitvi dejala dr. Aksinja Kermauner. »Slikanice za slepe in slabovidne otroke so več ali manj narejene na roke. To se pravi, da je izdaja draga in ni enostavna. Velikokrat si ljudje predstavljajo, da se v tipno slikanico samo nekaj zalepi, a temu ni tako. Študentje imajo kar nekaj ur teorije, preden se lotijo takšne izdelave. Namreč zadevo je potrebno generalizirati, to pomeni, da se slike osiromaši. Ob tem je potrebno paziti na materiale, da se ločijo in da imajo dovolj kontrasta. Za izdelavo je potrebno veliko znanj in truda. Kljub temu so se študentje odločili, da priredijo kar 13 slovenskih zgodb, ki so najbolj popularne, kot so Kralj Matjaž, Peter Klepec, Krpan … Priredili so tudi zgodbe od Svetlane Makarovič. Poleg tega so besedilo prilagodili v lahko berljiv način, ki ga lahko berejo otroci, ki imajo primanjkljaje na različnih področjih učenja. To ni lahkotno, ampak dostopno branje in izdelava le-tega je vse kot prej enostavna, za kar gre študentom UP PEF velika pohvala.« Tudi predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Koper – Capodistria Safet Baltič je pohvalil uspešno delo študentov pedagoške fakultete, ki pripomorejo k prepoznavanju in delovanju v dobrovit slepih in slabovidnih tako otrok kot odraslih oseb. Tako kot na začetku predstavitve tipank, ki se je začela z melodijami Orkestra UP PEF pod mentorstvom Vladimirja Batiste, se je dogodek prav tako zaključil z glasbo. Za to je poskrbel koprski kantavtor Aleksander Novakki piše in ustvarja glasbo o drugačnosti. Posnetek z dogodka je objavljen TUKAJ.

Predstavnici skupne knjižnice UP FM in UP PEF z dr. Aksinjo Kermauner (foto: Andreja Sopič).

Predstavnici skupne knjižnice UP FM in UP PEF z dr. Aksinjo Kermauner (foto: Andreja Sopič).

 Literarni večer z dr. Aksinjo Kermauner

Jera Lenardič, študentka UP FHŠ

Novoizvoljena predsednica Društva slovenskih pisateljev, dr. Aksinja Kermauner, je literarna ustvarjalka, profesorica, tiflopedagoginja, pesnica in pisateljica za odrasle ter otroke, predvsem pa predavateljica na naši koprski Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.

 Sredo, 5. decembra 2018, bi resnično lahko poimenovali veseli dan kulture, čeprav je bil pravi “ta veseli dan kulture” dva dni prej. V čitalnici Fulvia Tomizze Osrednje knjižnice Srečka Vilharja na Čevljarski ulici 22 se je namreč ob 18. uri najprej zaslišala glasba violine, kitare, klarineta in ksilofona, ki je prisotnim pobožala srce in ušesa. Glasba Orkestra UP PEF je namreč naredila izjemen uvod in po prostoru se je razleglo sproščeno vzdušje. Pogovor je pričela profesorica Fakultete za humanistične študije in bibliotekarka v Skupni knjižnici Fakultete za management in Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, dr. Vladka Tucovič Sturman, njena sogovornica pa je bila dr. Aksinja Kermauner.

 

Pogovor z dr. Aksinjo Kermauner je vodila dr. Vladka Tucovič Sturman (foto: Andreja Sopič).

Pogovor z dr. Aksinjo Kermauner je vodila dr. Vladka Tucovič Sturman (foto: Andreja Sopič).

»Aksinja, kje si dobila to ime?« je bilo prvo vprašanje profesorice Tucovič Sturman, ki si je vprašanje izposodila pri refrenu znane pesmi Aksinija, ki jo poje Drago Mislej - Mef. »Starša sta bila literarna ustvarjalca, zato sta tudi veliko brala. Ime sem dobila po glavni junakinji romana Mihaila Šolohova: Tihi Don,« je odgovorila Kermaunerjeva. Pogovor se je hitro razvil in s pomočjo različnih zgodb je gostja pripovedovala o svojem življenju: študiju, službi, pisanju, knjigah, nagradah. Ves čas je poudarjala predvsem povezovanje s slepimi in slabovidnimi učenci. Bila je namreč 26 let učiteljica na Zavodu za slepe in slabovidne, ki so ga preimenovali v Center IRIS (Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne). Njena osnovnošolska  želja je bila, da bi srednjo šolo nadaljevala bolj v umetniški smeri. Starša sta jo vseeno prepričala, da se vpiše na gimnazijo. Zaradi navdušenja nad psihologijo je začela obiskovati Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, vendar je bila na izpitu iz statistike neuspešna, zato se je vpisala na Pedagoško akademijo. Šele leta 2004 je diplomirala, pred tem pa je vsa leta učila slovenščino in likovni pouk. Takoj po diplomi je vpisala še doktorski študij.

 V nadaljevanju je prepletala spomine in dejstva tako svojih delovnih izkušenj kot tudi zapisov, ki jih je na hitro brala med samim listanjem. Najprej se je navezala na knjigo Na drugi strani vek, v kateri opisuje svojo dvokratno osemdnevno izkušnjo, ko si je nataknila posebna očala in ‘oslepela’. Svoje občutke in težave, s katerimi se je ukvarjala, je zapisala v knjigi, ki je nastala na osnovi njene doktorske disertacije. V knjigi je prisotno tudi slikovno gradivo, na katerem je ona z očali, slikani pa so tudi njeni možgani pred slepoto in po njej. Ta eksperiment je želela naredili, ker je sama sebi hotela odgovoriti na vprašanja, s katerimi se je ukvarjala v razredu s slabovidnimi in slepimi otroki. »Ko sem enkrat izkusila to, sem enostavno razumela, zakaj se učenci v prostoru kdaj izgubijo, si z rokami pokrivajo obraz in se stisnejo v klopčič,« je povedala in zraven dodala, da jo je popolnoma presenetila primerjava fotografij njenih možganov, kjer je po le dvokratnem nošenju očal funkcijska fotografija pokazala, da se je center za vid skoraj popolnoma ugasnil. Posledično je imela velike težave z vrtoglavico, ravnotežjem in prikazovanjem ‘strelic’ pred očmi.

 Glavno pozornost pa je dobila knjiga Žiga špaget je za punce magnet, za katero je prejela nagrado Desetnica. Najprej je razložila zgodbo svojih unikatnih 50 knjig Snežna roža. Ilustracije so ji pomagale izdelovati njene štiri hčere. Knjiga je nastala z idejo, ko je želela svojim učencem razložiti, kaj so barve in katere so tople in hladne. Namenjena je bila izključno slepim in slabovidnim, vendar pa je avtorica opazila, kako je knjiga privabljala tudi druge. Odločila se je, da napiše knjigo, ki bo dostopna vsem otrokom v vseh knjižnicah. Tako je nastala knjiga Žiga špaget je za punce magnet, ki je bila izdana v nakladi 1400 izvodov. Knjiga je posebna, saj se v njej da tipati in vohati (npr. jabolko). »Otroci so to knjigo enostavno posvojili. Moram se pohvaliti, da moj ego prede, ko pridem na predstavitev knjige in omenim le del naslova Žiga špaget …, otroci pa v eno zakričijo, da gre v širni svet.« Seveda je to odziv, ki ga najraje sliši in se zato pri vsakem delu maksimalno trudi. Napisala je že tri dela o Žigu špagetu, vendar zgodba še ni končana. Pomembno je omeniti, da imajo te knjige besedilo v slovenskem znakovnem jeziku, brajici,  in zapisu za lahko branje. Na desni strani so slikovite in natančno izdelane ilustracije Zvonka Čoha. Avtorica je polna idej in komaj čaka, da pokaže že napisano, vendar pa še ne ilustrirano in izdano knjigo Žiga špaget gre na trnet visek.