Diskriminacija, izključevanje in sovražni govor

V okviru letošnje poletne šole Politologije na temo (ne)enakosti je bila obravnavana tudi tema diskriminacije in sovražnega govora, ki je danes še kako aktualna. O njej so spregovorili sociolog dr. Gorazd Kovačič (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani), pravnica Katarina Vučko (Mirovni Inštitut) ter filozofinja in performerka dr. Lana Zdravković (Mirovni Inštitut), panelno razpravo pa je moderirala dr. Vlasta Jalušič.

Teme so se ravno zaradi svojih različnih področij delovanja lahko lotili z različnih vidikov. Dr. Gorazd Kovačič je kot prvi govorec najprej poudaril konstitutivni pomen pojma družbene (ne)enakosti za sociološko vedo, ki je bila razvita ravno zaradi nenehnih vrenj in revoltov v družbi, ki so bili posledica radikalne neenakosti. Pri tem je izpostavil predvsem dejstvo, da enakosti nikoli in nikjer ni bilo – gre za normativni pojem oziroma idejo, ki se lahko uresniči le z aktivnimi političnimi prizadevanji in njihovo institucionalizacijo. Opozoril je, da je pri razpravi o neenakosti potrebno analizirati tudi ekonomsko neenakost, saj se brez tega zamejimo le na pravni diskurz – potrebno je razumeti tudi dinamike med razredi ter oblike izkoriščanja in izključevanja v družbi. To je precej pomembno pri reševanju problema ksenofobije in diskriminacije, saj so na trgu dela najbolj ranljiva skupina ravno priseljeni delavci in delavke, ki jih delodajalci izkoristijo za vpeljevanje novih oblik izkoriščanja, obenem pa na njihov račun izpodbijajo pogajalsko pozicijo domačih delavcev. Reakcija na to je sovraštvo in ksenofobija, ki pa ju po mnenju dr. Kovačiča ni mogoče odpraviti z zagovarjanjem multikulturalizma – pravi odgovor na to je predvsem krepitev pravne države, regulacije trga dela, učinkovito izvajanje zakonov in predpisov ter krepitev pravne varnosti vseh.

Debato je nadaljevala Katarina Vučko, ki je na kratko orisala pravni okvir antidiskriminacijskih mehanizmov in razložila, da gre pri prepovedi diskriminacije za prepoved na podlagi katere koli osebne okoliščine in v katerem koli kontekstu. Izrazila je mnenje, da so zakoni sicer boljši od direktiv, vendar pa je opozorila na dejstvo, da stvari funkcionirajo le na papirju, v praksi pa ne. Zgovoren je primer izbrisanih, pri katerem je tudi sama nudila pravno pomoč in svetovanje žrtvam izbrisa in za katerega pravi, da so se prav tako sprejemali povsem nezadostni zakoni za sanacijo. Namesto da bi za nastalo škodo odgovarjali tisti, ki so jo zakrivili, so se politični akterji zgolj menjali in na koncu kolektivno molčali, saj so bili vsi delno krivi za izbris. Krivda se je tako preložila na žrtve same z argumentom varnosti, kar se danes zopet dogaja na primeru beguncev in prosilcev za azil. Vučko je opozorila, da si je politika s tem, ko ljudem zapira vrata do mednarodne zaščite, privoščila povsem odmisliti cela poglavja mednarodnega prava, s katerimi smo se zavezali k pomoči in zaščiti ljudi, ki so v nevarnosti. Posvarila je tudi, da so se podobne stvari že dogajale v preteklosti in da bomo posledice trpeli vsi.

Kot zadnja govorka se je dr. Lana Zdravković navezala na nedavni incident pri odprtju razstave o Afganistanu v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer so dvema povabljenima Afganistancema, ki naj bi po programu brala poezijo, onemogočili nastop. S pomočjo tega primera je skušala poudariti, da je neenakost simptom sodobne nacionalne države znotraj liberalne ideologije kapitalizma, saj gre pri izključevanju vselej za kreiranje drugega, ki je v neenakem položaju. Drugi tako postane sprejemljiv le na način, da se ga povsem viktimizira, podredi in dehumanizira. Migranti in begunci so pri tem le simptomatičen pojav in dr. Zdravković je opozorila, da je lahko v položaj neenakosti, ki postane sistemska in strukturirana, potisnjen vsak, ki ne spoštuje pravil. Ob istem primeru je še izpostavila, da se emancipacijski boj mnogokrat ne more izogniti konfliktom ali kršitvam zakonov, saj so se vsi koraki k enakosti do sedaj zgodili prek državljanske nepokorščine.

Arijana Radić, študentka 2. letnika Politologije UP FM