Izogibanje plačilu davkov: EU je nekaj korakov naprej naredila

Rajski dokumenti so še ena zgodba žvižgača, ki dokazujejo, kako znane osebnosti (približno 150) iz sveta politike in zabave uporabljajo zapletene finančne tokove in razvejano lastništvo skladov in podjetij za skrivanje svojih poslov pred davčnimi upravami. Gre za serijo dokumentov, večinoma iz odvetniške družbe Appleby, skupaj s podjetniškimi registri v 19 davčnih jurisdikcijah, ki razkrivajo poslovne odnose zelo, zelo bogatih posameznikov ter multinacionalk in ogromnih globalnih podjetij. Appleby je mednarodno podjetje za pravno svetovanje vsem, ki bi želeli registrirati podjetja, sklade in fundacije v čezmorskih državah z nizkimi ali ničelnimi davčnimi stopnjami. Nudijo najvišjo zaščito anonimnosti in tajnega poslovanja.

Davčne goljufije, utaje davkov in kanaliziranje velikih denarnih vsot v davčne oaze so teme, ki vsakega državljana, ki redno plačuje davke, ob vsakem razkritju ne morejo pustiti ravnodušnih. Vsi se namreč čutimo opeharjene, ko prebiramo novice o številkah, ki si jih težko zapomnimo ali materializiramo v konkretne stvari v vsakdanjem življenju. Večina si nas težko predstavlja, koliko je tisoč milijard, ki naj bi se skrivale v davčnih oazah. Grobi izračuni, ki so sicer zelo špekulativni zaradi tajnosti teh podatkov, pravijo, da naj bi to znašalo okoli 2000 evrov na evropskega državljana. No, ta cifra je že bolj predstavljiva. Evropska unija se zadnjih pet let (vsaj toliko časa se tudi sama zanimam za to temo) poglobljeno ukvarja z idejami, kako zajeziti davčne utaje in stekanje denarja v davčne oaze. Ker gre za globalni problem, ki združuje razviti in nerazviti svet, se je reševanja lotil cel svet, vodilna pa je Evropska unija z Evropskim parlamentom, ki je ustanovil že tri (pod)odbore (TAXE 1, TAXE 2, PANA) glede izogibanja plačila davkov v EU. Danes sem slišala, da se je pojavila še želja po novem pododboru glede rajskih dokumentov.

Najbogatejši, ki si lahko privoščijo najboljše pravne strokovnjake, bodo vedno pred zakonodajno vejo oblasti, pa naj bodo to evropske institucije ali nacionalne vlade in parlamenti.



Najpomembnejši globalni izzivi, ki jim vsaj navidezno sledi tudi EU, so usmerjeni v poročanje multinacionalk v posameznih državah, kjer poslujejo in ustvarjajo dobiček. Njihovi lobisti se že nekaj let trudijo, da se zavlačuje s sprejetjem takšne zakonodaje, je pa EU v seriji različnih pravnih aktov že veliko naredila. Davčna politika se počasi premika, ker je potreben dogovor prav vseh finančnih ministrov. Dober dokaz, da se ob pravi meri dobre volje in vztrajnosti lahko marsikaj premakne, je zakonodaja na področju plačila DDV. Z dogovorom o najnižjih in najvišjih odstotkih davka se je nekako poenotilo plačevanje tega davka, tako da ga danes v EU plačaš le enkrat. Prav tako je EU že pripravila črni seznam davčnih oaz (s sankcijami za tiste, ki so na njem), ni se pa še našel evropski komisar, ki bi poimensko navedel tudi lastne države članice, ki s škodljivimi davčnimi ukrepi, predvsem s pomočjo agresivnega davčnega načrtovanja, izkoriščajo neskladnosti med državami. Javno objavo tovrstnega seznama že na nivoju ministrov največkrat blokirajo Luksemburg, Združeno kraljestvo in Malta, občasno se jim pridružijo še druge.

Treba bo sankcionirati tudi posrednike (pravni svetovalci, banke, zavarovalnice), ki lajšajo pranje denarja in utajo, ter vzpostaviti javni register lastnikov mednarodnih podjetij, slamnatih podjetij, skladov in fundacij. Cilj četrte direktive EU o preprečevanju pranja denarja je prav ta, da se izboljšajo izmenjave podatkov med državami članicami o lastnikih podjetij in poveča pristojnosti nacionalnim organov za iskanje ljudi, ki se izogibajo davkom. Največ dela je že bilo opravljenega glede zaščite žvižgačev, ker njihova dejanja ščitijo naše demokracije pred globalnimi kriminalnimi dejanji, tajnostjo, korupcijo in terorizmom. O tej temi smo se tako na globalni kot evropski ravni začeli pogovarjati šele v zadnjih letih in rezultati so bili kmalu vidni.
Mojca Kleva Kekuš. Foto: osebni arhiv.

Mojca Kleva Kekuš. Foto: osebni arhiv.

Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz, ki sem ga poslušala pred dvema mesecema, se je v svojem predavanju dotaknil davčnih goljufij in trdil, da se mora Evropska komisija kot varuh temeljnih pogodb potruditi, da se pravila in obveznosti podjetij, ki poslujejo v EU, v celoti uveljavijo in uporabljajo, pristojbine pa se izračunavajo na podlagi letnih bilanc. Nekaj so napisana pravila, drugo izvajanje in nadzor. Mednarodne izmenjave bančnih podatkov med finančnimi upravami so vsekakor dober začetek. Opozoril je tudi, da se davčne goljufije lahko najbolj omeji, če se davčne izmenjave podatkov vključi v mednarodne trgovinske sporazume.

Če strnem, lahko trdim, da ob vseh razkritjih v zadnjih letih ostaja še veliko dela, nekaj velikih korakov pa je (vsaj) EU že naredila. Poleg ozaveščanja ljudi po celem svetu o velikosti problema davčnih oaz in odstopov ministrov vlad po celem svetu se je o skupnih davkih začelo pogovarjati na najvišjih srečanjih globalnih voditeljev. Davčna politika, ki skoraj ni prišla na dnevne rede takšnih srečanj, je danes na vrhu dnevnega reda. Davčne oaze vedo, da so jim dnevi šteti, in če zaupamo šefu konzorcija raziskovalnih novinarjev, ki je razkril vse dokumente v zadnjih letih, se tovrstna svetovalna podjetja bojijo, kdo in kdaj jih bo naslednjič razkril. Dejstvo pa je, da bodo najbogatejši, ki si lahko privoščijo najboljše pravne strokovnjake, vedno pred zakonodajno vejo oblasti, pa naj bodo to evropske institucije ali nacionalne vlade in parlamenti. O tem, kaj je moralno in kaj legalno in legitimno, najprej odloča vsak sam, potem šele institucije.

Mojca Kleva Kekuš, UP




© Poobjava prispevka »Izogibanje plačilu davkov: EU je nekaj korakov naprej naredila« z dovoljenjem uredništva časnika Večer.