Kako razumeti odnos med Kitajsko in ZDA

V današnjih mednarodnih odnosih se kot globalno najbolj potencialno destabilizirajoče razmerje vse bolj zarisuje odnos med ZDA in Kitajsko, predvsem zaradi dogajanj v Južnokitajskem morju, kjer azijska velikanka s spreminjanjem čeri in skal v umetne otoke utrjuje svojo vojaško prisotnost in kaže aspiracije po pridobitvi nadzora nad pretežnim delom tega morja, ZDA pa na drugi strani intenzivno vzpostavljajo ali utrjujejo vojaška zavezništva z okoliškimi manjšimi državami (Vietnam, Filipini, Malezija, Indonezija in druge).

Odnos med ZDA in Kitajsko je nujno presojati skozi strukturno prizmo, pri čemer nam lahko pomaga nedavno objavljeni članek Grahama Allisona, v katerem avtor poudarja, da je že znameniti atenski antični zgodovinar Tukidid ugotavljal, da je vojna med Atenami in Šparto postala neizogibna, ker je prva kot vzpenjajoča se sila hotela pridobiti bistveno več vpliva, druga pa je kot etablirana sila hotela ohraniti status quo, v katerem je dominirala. Podobni položaji napetosti med vladajočo silo in vzpenjajočo se silo naj bi v zadnjih 500 letih tako rekoč praviloma povzročali vojne. Današnji odnos med ZDA in Kitajsko vsebuje takšno razmerje, zato naj bi bil položaj nadvse resen.

Motivaciji obeh velikih sil bi dejansko lahko vodili v zaostrovanje. Kitajsko ravnanje v Južnokitajskem morju v bistveni meri motivirajo zgodovinska ozadja, saj je država odločena, da nikoli več ne bo dopustila, da bi jo zahodne države (vključno z Japonsko, ki se je v obdobju »Meidži« v letih 1868–1912 vesternizirala) ponižale, kot so to počele med »stoletjem nacionalnega ponižanja« (1839–1949). Zato Kitajska intenzivno krepi svojo vojaško sposobnost, z namenom, da bi ZDA, ki še vedno patruljirajo v Južnokitajskem morju, potisnila stran od svojih obal. Amerika je po drugi strani odločena, da v skladu s svojimi tradicionalnimi prioritetami (preprečevanje prevladujočega položaja posamezne sile v pomembnem delu sveta) ne bo dopustila hegemonije Kitajske v jugovzhodni Aziji. Washington si lahko bistveno pomaga s strahom manjših azijskih sosed in željo Indije po pariranju Kitajski.

Pri vsem skupaj je treba upoštevati, da Kitajska tudi sledi zgodovinsko izpričanemu pravilu, da nova velika ekonomska sila želi pridobiti tudi politično-varnostni vpliv in status v svetu, pri čemer ZDA niso bile izjema. Washington je potem, ko je na začetku 19. stoletja postajal ekonomski velikan, začel odrivati evropske sile stran od zahodne poloble, kar mu je dejansko uspelo šele po letu 1890, ko je v skladu z nasveti iz knjige Alfreda Thayerja Mahana (»Vpliv pomorske moči na zgodovino«) zgradil močno vojno mornarico. Tako ni naključje, da je Mahanovo delo danes na Kitajskem izjemno priljubljeno, Kitajska pa se v skladu z Mahanovim nasvetom, da mora velika ekonomska sila nadzorovati pomorske poti, ki so zanjo vitalno pomembne, vse bolj usmerja tudi proti Indijskemu oceanu.

Dr. Primož Šterbenc, UP FM