Vita Poštuvan: Veliko ljudi živi po programu avtopilota

S srčno sogovornico, psihologinjo, učiteljico čuječnosti doc. dr. Vito Poštuvan iz Slovenskega centra za raziskovanje samomora pri Inštitutu Andrej Marušič Univerze na Primorskem sva govorili o dragocenosti sedanjega trenutka. Biti prisoten, čuječ, v trenutku – tukaj in zdaj – prinaša ključ do izpolnjujočega, polnega življenja. In da sreča ni v doseganju ciljev in želja, ampak v poti do njih. Da sreča ni evforija, ampak občutek radosti, zadovoljstva in notranjega miru. In da se sreča ne da dobiti na recept, zanjo je treba delati na sebi.

Dragocenost uživanja v trenutku – biti tukaj in zdaj. Sliši se preprosto, a zdi se, da se tega zavedajo le redki. Drži?

Veliko ljudi živi po programu avtopilota: že ko se zbudimo, načrtujemo – umiti si moramo zobe, na poti v službo razmišljamo, ali smo vzeli vse, kar potrebujemo, ko se zvečer prhamo, premlevamo, kaj vse se nam je zgodilo čez dan itd. Večkrat se pošalim, ali smo pod tušem res sami ali so z nami naš šef, sodelavci, neopravljeno delo itd. Tudi ko smo fizično sami, pravzaprav nismo sami. Polovico svojega časa tuhtamo za nazaj in polovico za naprej. Sedanjega trenutka skoraj ne zaznamo. Evolucijsko gledano, je bila sposobnost možganov dojemati tridimenzionalnost časa nujno potrebna za preživetje človeške vrste, npr. ob srečanju z levom smo se spomnili, da smo v preteklosti preživeli, če smo se pred njim skrili. Danes tovrstno zaziranje v preteklost ali pa v prihodnost lahko prinaša težave.

Zakaj?

S premlevanjem preteklosti in tuhtanjem o prihodnosti naš um dela proti sebi. Pretirano razmišljanje o preteklosti znanstveno dokazano lahko generira simptome depresije. Prav tako tuhtanje o prihodnosti generira tesnobne poteze. Takšno skakanje iz preteklosti v prihodnost generira težave našega duševnega zdravja. Po nekaterih študijah naj bi do leta 2020 največji delež bolezni predstavljala depresija. Zavedati se moramo, da je edina moč in ne nazadnje ključ do zdravja, dobrega počutja in polnega življenja v sedanjosti, da smo pozorni s prijaznostjo tukaj in zdaj. Sreča je v tukaj in zdaj.

V čem je moč stanja »biti tukaj in zdaj«?

Lokus kontrole je v sedanjosti: iz sedanjosti upravljamo svoj notranji svet, v tem trenutku lahko namreč zares kaj spremenimo. Ko pustimo preteklost za sabo in o njej ne premlevamo več in ko se ne obremenjujemo s prihodnostjo, imamo moč. Takrat, ko smo sočutno in prijazno prisotni v sedanjosti, pravimo, da smo čuječi.

O čuječnosti lahko danes večkrat slišimo. Kaj pravzaprav pomeni, da je človek čuječ?

Biti čuječ pomeni mehko, nežno, prijazno in prizanesljivo biti prisoten v sedanjem trenutku. Ko sprejemam svojo preteklost in nisem kritičen do sebe, svojih napak. Ko se sprejmem takega, kot sem, z vsemi svojimi napakami. Ko se imam preprosto rad takšnega, kot sem.
Vita Poštuvan. Foto: osebni arhiv.

Vita Poštuvan. Foto: osebni arhiv.

Se lahko čuječnosti naučimo?

Seveda.

Kako?

Recimo takole: ko si kuhate kavo, si vzemite čas in bodite prisotni že med kuhanjem. Uživajte v mešanju kave, v prelivanju v skodelico, v pitju. Med pitjem kave ne glejte televizije, ne berite časopisa, bodite sami s sabo in skodelico kave. Zavestno uživajte v kavni aromi, okusu, občutite, kako vsaka brbončica uživa ob kavi, ozavestite užitek pitja kave, opazujte, kako kava prija vašemu telesu, ga poživi, meditirajte ob kavi itd. Vzemite si pet minut samo zase, naj bo to intenzivnih, osredotočenih in prijetnih pet minut, ki bodo vaš dan obrnile na bolje. Samo pet minut čiste čuječnosti, prisotnosti tukaj in zdaj, je potrebnih za lep dan, za dobro počutje, za duševno zdravje. Če ob pitju kave hitimo, izgubljamo delčke življenja. Četudi kava ni najboljša, jo sprejmimo takšno, kakršna je, in se zavedimo, da ni nujno, da je vedno popolna in najbolj okusna. Tako se naučimo sprejemanja. Morda bo kdo opazil naš obred pitja kave in način, kako to počnemo – čuječe in zavestno – ter tudi sam sledil našemu zgledu.

Čuječnost vabi k prijaznosti, brezpogojnemu sprejemanju in ljubezni. Tudi do nas samih.

Sprejeti sebe takšnega, kot sem, in se imeti rad je bistveno za naše duševno zdravje. V sebi imamo tendenco, ki ljubezen do sebe pogojuje s tem, kaj smo naredili, kako smo se izkazali itd. Spominjam se mladega fanta, ki je dosegal vsa družbena merila uspeha, a se je zjokal, ko sem ga vprašala, ali se ima rad. Imeti se rad pomeni sprejeti se takšnega, kot sem, ne da bi bilo treba za to kaj narediti. Dovolj je že samo, da sem. Ko imam rad sebe, imam rad tudi druge. Ko delujem iz ljubezni do sebe, delujem tudi v dobrobit drugih. Druge sprejemam brezpogojno, kljub napakam in nepopolnostim.

Tako učijo že starodavne modrosti.

Res je. To so več tisoč let stara znanja in modrosti, ki jih sodobna znanost v pravi meri vnaša v svoje okolje in jih proučuje. Tudi meni so blizu te modrosti. Učitelji čuječnosti hodimo na redna izobraževanja o čuječnosti. V Angliji so natančno določene smernice, kdo lahko izvaja programe čuječnosti.

Bi lahko rekli, da je srečen tisti, ki zna uživati v trenutku?

Dr. Vita Poštuvan bo predavala na Mariborskem maratonu pozitivne psihologije v Mariboru 18. novembra 2017. Več o dogodku na spletni strani.



Veliko ljudi je prepričanih, da bodo srečni, ko bodo imeli to ali ono ali ko bodo naredili to ali ono. Vendar sreča izhaja iz tukaj in zdaj. Pod do cilja mora biti sreča. Uživati moramo v uresničevanju svojih ciljev in želja. Čuječnost ne vidi sreče kot končen cilj, ampak je sreča zanjo pot proti cilju, torej tukaj in zdaj. Pravzaprav ne govorimo o evforični sreči, ampak o občutku notranjega miru, radosti, zadovoljstva – to je bistvo čuječnosti. Zavedanje, da spremenim to, kar lahko, sprejmem pa tisto, česar ne morem spremeniti, tudi to je bistvo in čar čuječnosti. Niti ni nujno, da bomo srečni, ko bomo dosegli želeni cilj ali željo – običajno se takrat pojavi nova želja, ki srečo zopet premakne v prihodnost … Sreča se ne da dobiti na recept, lahko pa delamo za njo.

Kako pa?

Tako, da smo v stiku s samim sabo. Ta stik s sabo in prisotnost v trenutku je treba trenirati, kot je treba trenirati mišice. Delati moramo za notranjo kondicijo. Na ta način presegamo stare, omejujoče vzorce, ki so nam bili privzgojeni ali smo jih prevzeli od družbe, in uvajamo nove navade; biti tukaj in zdaj, uživati v trenutku, biti sam s sabo itd. Notranji mir je odlično orodje, ki nam pomaga pri premagovanju vsakodnevnih izzivov in stresov. Lahko je biti menih v varnem, mirnem in predvidljivem okolju. Umetnost pa je ostati miren in zaupati, da se bo vse dobro izteklo, ko okoli nas brbota od življenjskih izzivov.

Kdaj ljudje najpogosteje začutimo potrebo po spremembi?

Sprožilci so različni. Žal so najpogostejši sprožilci osebne stiske, izgube ljubljenih oseb, depresija, bolezni itd. Takrat se ljudje najpogosteje obrnejo na nas, učitelje čuječnosti. Vendar moram poudariti, da nimamo čudežne paličice, ki bi v trenutku spremenila vaše življenje. Ljudem z željo po spremembi pomagamo ozaveščati omejujoče vzorce, kar je v prvih tednih treningov čuječnosti za udeležence kar zelo naporno. A če ljudje vztrajajo, jim pomagamo poiskati nov pogled na življenje.

In kakšen naj bo naš prvi korak k pozitivni spremembi?

Že to, da si vzamemo nekaj minut na dan samo zase, brez slabe vesti, je zelo veliko. Pomembno je, da to postane naša vsakodnevna rutina, saj je ta bolj učinkovita kot tritedenski dopust poleti. Tudi ta je potreben in pomemben, vendar z rednim, vsakodnevnim časom, ki ga namenimo samim sebi, naredimo več za svoje zdravje in dobro počutje. Najpomembnejše pa je, da začnemo uživati v sedanjem trenutku. To lahko storimo kadarkoli, lahko kar takoj: sprostimo se, petkrat globoko vdihnemo in izdihnemo in občutimo sedanji trenutek, smo pozorni, nežni, prizanesljivi do trenutka in do sebe – smo čuječi.

© Poobjava prispevka Maje Furman »Veliko ljudi živi po programu avtopilota« z dovoljenjem uredništva časnika Večer. Intervju je bil objavljen v novembrski številki revije OBRAZI.