ZDA izkoriščajo kitajsko-indijsko rivalstvo

V kontekstu tekmovanja med Združenimi državami Amerike (ZDA) in Kitajsko za prevlado v jugovzhodni Aziji Washington navezuje vse bolj tesne odnose z Indijo. ZDA pri tem izkoriščajo nezaupanje in rivalstvo med dvema azijskima kolosoma – Kitajsko in Indijo. Odnosi med slednjima so bolj ali manj nestabilni vse od oktobra 1962, ko sta državi bojevali »zimsko vojno« v Malem Tibetu in Asamu, Kitajska pa je porazila Indijo, ki je bila na spopad popolnoma nepripravljena. Kitajci so tedaj osvojili del indijskega ozemlja (Aksaj Čin), s katerega se niso umaknili vse do danes. Pravijo, da je na smrt prvega indijskega premierja Nehruja leta 1964 precej vplivalo njegovo razočaranje nad kitajskim voditeljem Maom Cetungom, kajti eden od ustanoviteljev Gibanja neuvrščenih ni pričakoval napada s strani vsaj načeloma prijateljske države tretjega sveta. Indijo je zelo prizadelo, ker je v vojni na visokogorskem himalajskem območju zmrznilo večje število indijskih vojakov, ki niso imeli ustrezne zimske opreme – danes ima Indija ene od najboljših visokogorskih vojaških enot na svetu.

Odnosi med Indijo in Kitajsko so zaostreni zaradi štirih glavnih razlogov. Prvič, med državama obstaja nerešeno ozemeljsko vprašanje, kajti od 4000 kilometrov njune meje je dokončno določene oziroma demarkirane zgolj okoli 900 kilometrov. Indija zahteva vračilo Aksaj Čina, Kitajska pa na svoje zemljevide kot kitajsko posest riše indijsko severovzhodno zvezno državo Himačal Pradeš. Drugič, Indijo zelo moti asimetrična struktura trgovinske menjave med državama, saj Kitajska iz Indije uvaža večinoma surovine, vanjo pa izvaža večinoma industrijske izdelke. Tretjič, v kontekstu vse večjega pomanjkanja vode v južni in jugovzhodni Aziji se Indija boji, da bo Kitajska, ki se na svojem severu sooča z akutno sušnostjo (podobno tisti v Savdski Arabiji), poskušala umetno (z inženirskimi razstrelitvami) preusmeriti tok veletoka Bramaputre, ki pri svojem potovanju iz Himalaje naredi velik obrat proti jugu Dekanskega polotoka, proti vzhodu. In ne nazadnje, državi vse bolj postajata pomorski tekmici v Indijskem oceanu.

Kitajska v skladu z nasveti geopolitičnega klasika Alfreda Thayerja Mahana želi zavarovati pomorsko pot, ki je življenjskega pomena za njeno gospodarstvo – pot naftnih tankerjev od Perzijskega zaliva, prek Indijskega oceana, do Kitajske. Pri tem je v bližini Indije zgradila pristanišča za svojo trgovsko mornarico, ki bi sčasoma lahko postala strateška vojaška oporišča za kitajske letalonosilke in druga vojaška plovila: Gvadar v Pakistanu, Hanbantota na Šrilanki, in Kjaukpju v Mjanmarju. Indija se zaradi tega vsaj v določeni meri počuti obkoljena. Kitajska tudi tradicionalno tesno sodeluje s Pakistanom, večnim indijskim nasprotnikom, kar v Delhiju dodatno ustvarja občutek obkoljenosti. Kitajska je Pakistanu že v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja omogočila, da je pridobil jedrsko orožje, poleg tega pa mu dobavlja moderno letalstvo, s katerim lahko parira močnejši indijski vojaški industriji. Kitajska želi z vojaško krepitvijo Pakistana uravnoteževati moč Indije oziroma le-to vezati na Pakistan in ji s tem preprečiti, da bi se lahko povsem posvetila tekmovanju s Kitajsko.

Posledično sedanji indijski premier, hindujski nacionalist Narendra Modi, vse bolj odstopa od indijske tradicionalne politike neuvrščenosti in se vse bolj očitno vojaško povezuje z ZDA in ameriškimi azijskimi zaveznicami. Strateški pomen Indije je opazil že George Bush mlajši, ki je leta 2005 z Indijo sklenil dogovor o jedrskem sodelovanju, na podlagi katerega slednja kljub dejstvu, da ni podpisnica Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, lahko uvaža uranovo rudo iz Avstralije. V zadnjih letih ameriška vojska največ skupnih manevrov opravi prav z indijsko vojsko, predsednik Obama pa je večkrat obiskal Indijo.

Dr. Primož Šterbenc, UP FM