Nadarjeni med družbeno perspektivo in Točko za nadarjene na pedagoški fakulteti

Nadarjeni učenci imajo svojevrstne potrebe, ki terjajo inkluzivne pristope, ki pa niso privilegiji, temveč temeljna pravica posameznika do socialnega, intelektualnega in osebnega vključevanja v širši družbeni kontekst.

V odnosu do nadarjenosti, nadarjenih otrok oziroma učencev smo v slovenskem prostoru še vedno precej zadržani, morda celo pasivni. Čeprav imamo odlične pogoje za vzgojno-izobraževalno delo z nadarjenimi in talentiranimi, še vedno prevladuje načelo In medio tutissimus ibis (tj. srednja pot je najboljša oz. najbolj varna pot). Longitudinalna študija, ena pomembnejših s področja razvoja izjemnih talentov v ZDA, ki je potekala v letih 1971_2016, nedvomno kaže, da so poleg spodbudnega družinskega okolja ravno učitelji ključni dejavniki pri optimalnemu razvoju otrokovih potencialov. Apel, ki ga raziskovalci po 45 letih sporočajo laični in drugi javnosti, pa je, da so visoko inteligentni posamezniki, ki so sodelovali v študiji, zavzeli vodilna mesta na družbeno (naj)višjih položajih.

V neoliberalnem duhu je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja Wolfle (1954) opozoril na to, da ima narod kot celota korist, zato ker imajo nekateri posamezniki sposobnosti načrtovanja; jezov ali tehnologije izdelave avtomobilov, antibiotikov, tovarn na atomsko energijo, razvoja visoko hibridne koruze, komponirajo simfonije in rešujejo zaposlovalno politiko. Pri tem je želel opozoriti na to, da mora še tako številen narod spoštovati majhno skupino posameznikov, ki zaradi svojih sposobnosti igrajo usodno vlogo v znanstvenem, industrijskem, tehnološkem in kulturnem razvoju.

Učiteljeva skrb mora biti torej primarno usmerjena k temu, da se mladi talenti ne bi porazgubili ali hujše, da ne bi bili odkriti. To so namreč otroci naše prihodnosti; znanstveniki, svetovni voditelji, inovatorji in drugi, ki bodo nekoč pomembno prispevali k razvoju celotne družbe. Vendar pa je na tej točki pomembno opozoriti, da na nadarjenih ne smemo gledati zgolj iz družbeno koristnega konteksta, temveč in predvsem zaradi humanosti in demokratične pravice do optimalnega in vsestranskega razvoja slehernega otroka.

V tej luči je tudi naš izziv oblikovati izobraževalne okoliščine in druge pogoje, v katerih bo intelektualni, kognitivni in afektivni potencial mladih oblikovan tako, da bodo sposobni in pripravljeni uresničevati družbene in osebne potrebe na različnih življenjskih področjih. Zato smo na Pedagoški fakulteti ustanovili Točko za nadarjene, ki je sestavni del Evropske mreže za podporo nadarjenih.

Družbena in strokovna perspektiva pravičnosti v odnosu do nadarjenosti …


Družbena in strokovna perspektiva nadarjenosti sta v Sloveniji, kot tudi v razvitih evropskih državah, predmet polemike, kjer je na eni strani poudarjena pravičnost kot osebna vrlina učitelja, na drugi strani pa pravičnost kot vrlina družbenih institucij: šole in izobraževalnega sistema. Kajti izobraževalni sistem naj ne bi bil zgolj dovolj kakovosten in učinkovit, ampak tudi tem bolj pravičen.

Pri tem znova ugotavljamo, da sta izenačevalska in segregacijska funkcija šole, ki se izmenjujeta skozi različne šolske reforme, vselej prisotni, ko govorimo o načelu enakosti in pravičnosti. Tudi polemike o nadarjenosti in nadarjenih mladih se povezujejo z vprašanjem o pravičnosti in enakosti, ki določa, da smo ljudje na določeni ravni enakopravni, hkrati pa preprečuje, da bi bili dejansko enaki, saj bi tako izgubili svojo svobodo, individualnost, edinstvenost.

Zagotavljanje enakih možnosti v izobraževanju je torej tesno povezano z globalnimi prizadevanji demokratičnih družb za vključevanje posameznikov v socialno okolje, pri čemer se nanašajo predvsem na otroke s posebnimi potrebami. To pomeni vsakomur omogočiti dostop do ustrezne izobrazbe, razvoja lastnih potencialov ter participacije pri družbenih virih in odločitvah, kar se odraža v besednih zvezah kot »družba za vse« in »izobraževanje za vse«. Imperativ »vsem enake izobraževalne možnosti«, ki se je uveljavil v konceptih družbene in šolske pravičnosti konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, lahko poimenujemo meriokratski model. Slednji obravnava vrste neenakosti in pravičnosti v izobraževanju, ki naj bi izhajale iz neenakosti sposobnosti in poudarja, da je opisani imperativ možno uresničiti le z diferenciacijo pouka. To pomeni prilagajanje pouka učencem z različnimi sposobnostmi, aspiracijami in nadarjenostmi na tak način, da bi se lahko sleherni učenec izobraževal, razvijal in napredoval v skladu s svojimi potenciali, potrebami in interesi. Egalitarna družba pa predpostavlja popolno enakost njenih članov, kljub temu da se nekateri trudijo svoj položaj izboljšati. V tem pogledu je egalitarizem tako v družbi kot tudi v šolstvu nepravičen. Saunders v tem pogledu dodaja, da enakost možnosti pomeni, da imajo vsi ljudje enako možnost, da postanejo neenaki (v Haralmbos, Holborn, 2008). Prav tako se elitistični etos obrača proti inkluzivni šoli, ki naj bi deprivilegirala in celo diskriminirala nadarjene učence, ker se pedagogi preveč časa ukvarjajo z učno neuspešnimi in tistimi z različnimi primanjkljaji na posameznih področjih učenja.

Pravična šola je torej tista, ki vsem učencem daje enake možnosti; kjer se imajo otroci in mladi možnost uveljavljati ne glede na to, iz kakšnega socialnega okolja prihajajo; upošteva razlike, potrebe in interese učencev in ponuja možnosti za razvoj ter doseganje karseda najvišjih rezultatov glede na dane sposobnosti posameznika. Učitelj mora pri vsakem učencu sproti ugotavljati, kaj zmore doseči, kaj potrebuje, kaj mu lahko šola ponudi in kje iskati pomoč. Opara (2003) zagovarja dejstvo, da človek kot posameznik s svojimi pravicami postaja univerzalna vrednota. Vsakdo ima namreč pravico biti individuum ne glede na svoje lastnosti, potenciale ali druge značilnosti. Te pravice postajajo univerzalni kriterij za presojanje razvitosti in demokratičnosti vsake družbe in na teh vrednotah temelji nova postmodernistična filozofija ter teorija vzgoje in izobraževanja.

Nadpovprečno sposobni, nadarjeni in talentirani oziroma učno uspešni učenci imajo svojevrstne potrebe, ki terjajo inkluzivne pristope, ki pa niso privilegiji, temveč temeljna pravica posameznika do socialnega, intelektualnega in osebnega vključevanja v širši družbeni kontekst.

Pri tem se nam poraja kritično vprašanje, ali je za optimalni razvoj nadarjenih in talentiranih mladih poskrbljeno na področjih ciljne usmerjenosti v uresničevanje vrednot, specifičnih interesov, pravil in potreb, ali se le-te v univerzalnih pogojih vzgoje in izobraževanja ne porazgubijo oziroma ne nazadnje nasprotujejo njegovemu razvoju?

Nekatere vrzeli, pozitivni premiki in Točka za nadarjene na PEF …


Vsak otrok ima temeljno pravico razvijati svoje sposobnosti in izjemne potenciale. Posledično v zadnjih letih počasi, a vztrajno narašča zanimanje in predvsem skrb na področju spodbujanja razvoja in vzgojno-izobraževalnih dejavnosti za nadarjene in talentirane učence tudi v Sloveniji. Predolgo je namreč trajalo staro prepričanje v to, da bodo učenci z visokimi sposobnostmi po svoji samoiniciativni, samostojni in naravni poti (brez zunanje pomoči!) lahko dosegli in realizirali svoje potenciale.

Dandanes lahko takšno prepričanje ovržemo, saj moramo načrtno in organizacijsko spodbujati razvoj tovrstnih otrok. Učiteljeva skrb je namreč primarno usmerjena k temu, da se mladi talenti ne bi porazgubili ali hujše, da ne bi bili odkriti. Nadarjeni in talentirani učenci imajo enake pravice do razvojnega kurikuluma, ki bo spodbujal njihove sposobnosti, temeljil na zadovoljevanju individualnih potreb in sprejemanju drugačnosti. Šole morajo pri svojem delu upoštevati in razvijati predvsem zavest o individualnih potrebah sposobnih, nadarjenih in talentiranih učencev, identifikacijske postopke, longitudinalne raziskave, ki temeljijo na spodbujanju razvoja otrok ter edukacijske strategije, ki so uporabne tako v šoli kot tudi pri izvenšolskemu delu.

Ne glede na sposobnost, inteligentnost in nadarjenost otroka moramo nenehno stremeti k konstruktivnem in časovno neomejenem razvoju njegovih potencialov. Kognitiven razvoj otroka mora koherentno potekati z njegovim socialnim in emocionalnim razvojem.

Problemi z identifikacijo in četrtina nadarjenih v Sloveniji …


Identifikacija nadarjenih in talentiranih otrok je še vedno eden težjih vidikov na področju edukacije in diferenciranega dela s tovrstno skupino učencev. Njihove sposobnosti za doseganje visokih rezultatov so namreč v adolescenci dokaj prikrite in se še ne razbohotijo tako, kot bi bilo pričakovati. Kljub temu morajo biti učitelji in starši pozorni na izstopajoče otrokove značilnosti, ki nakazujejo nadarjenost oziroma talentiranost za določeno splošno akademsko ali specifično področje. Pri tem moramo izhajati iz načela, da imajo nadarjeni in talentirani učenci, tako kakor vsi ostali, pravico do takšnih učnih izkušenj, ki bodo zadovoljile njihove sedanje in prihodnje potrebe.

Postopki odkrivanja nadarjenih v Sloveniji in drugod v Evropi slonijo na mnogih teoretičnih modelih, ki pri evidentiranju in/ali identifikaciji nadarjenih poudarjajo rabo psihometrično standardiziranih testnih baterij (testi inteligentnosti, testi ustvarjalnosti in drugo) oziroma dajejo pomembno vlogo mnenju in ocenam vseh udeležencev pedagoškega procesa (učiteljem, učencem, šolski svetovalni službi idr.). Slovenska programska izhodišča temeljijo na dotlej edinem dokumentu, t.im. Koncept odkrivanja in dela z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli, ki predvideva model odkrivanja nadarjenih učencev v treh stopnjah: (i) evidentiranje, (ii) identifikacija in (iii) seznanitev staršev in pridobitev njihovega mnenja.

Pri tem moramo opozoriti, da v našem prostoru identifikacija nadarjenih učencev temelji na načelu »ali-ali-ali«, kar bi pomenilo, da je učenec prepoznan kot nadarjen, če na podlagi meril, t.j učiteljeve ocene z ocenjevalno lestvico nadarjenosti, testu sposobnosti in testu ustvarjalnosti, dosega nadpovprečen rezultat. Gre za ključno nevralgično področje našega sistema, saj je zadosten nadpovprečen rezultat na enem izmed predstavljenih meril in ne na vseh treh, kot je v uporabi v tuji praksi, kjer se nadarjenost identificira po sistemu »in-in-in«.

Pri tem moramo poudariti smiselnost razširitve definicije/odkrivanja v slovenskem prostoru v skrbi, da se mnogoteri talenti v procesu odkrivanja ne bi »porazgubili«. Identifikacija bi namreč morala temeljiti na multidimenzionalnem pristopu (npr. testi dosežkov, inteligentnostni test, šolske ocene, test ustvarjalnosti, učiteljeva ocena), kjer bi celoviteje zajeli različne ravni oziroma merila identifikacije (ne zgolj na konvergentnih sposobnosti posameznika). Predvsem pa bi morala učiteljeva diagnostika temeljiti na strokovno usposobljenem, longitudinalnem, sistematičnem opazovanju nadarjenih ter standardizaciji in posodobitvi tehnik opazovanja. Menimo namreč, da so posebej vprašljive presoje oziroma ocene, nominacije učiteljev o morebitni nadarjenosti učencev, saj doslej pridobljeni empirični podatki pri nas in v tujini kažejo na premajhno usposobljenost in kompetentnost učiteljev za objektivno presojo o otrokovi nadarjenosti (na kar opozarjata tudi Ferbežer, 2002 in Kukanja Gabrijelčič, 2015). Posledično ocenjujemo, da je trenutna sistemska rešitev odkrivanja nadarjenih pri nas pomanjkljiva, saj študije kažejo, da smo v Sloveniji v šolski populaciji identificirali izjemno veliko število nadarjenih učencev (kar 26 %), kar je veliko več od povprečja drugod po svetu (slednjih je približno 5_10 %).

Točka za nadarjene


Točka za nadarjene je bila ustanovljena aprila 2016 s prejemom Certifikata, ki ga je na mednarodni ravni podelila organizacija CRSN iz Ljubljane, kot del iniciative Evropskega odbora za visoko sposobne (ECHA – European Council of High Ability). Poslanstvo slednje je, da na evropski ravni v mednarodno sodelovanje poveže ljudi in ustanove, ki se na različne načine – t.j. raziskovalno, strokovno, družbeno ali kakorkoli drugače – ukvarjajo s področjem nadarjenosti in talentiranosti po celotni vertikali. Temeljni namen mreženja v okviru European Talent Support Networka je torej sodelovanje in spodbujanje nadarjenih državljanov Evrope v skupno dobro na različnih področjih družbenega udejstvovanja.

Certifikat simbolno predstavlja potrditev, da na Pedagoški fakulteti v Kopru s svojo vizijo delujemo v pravi smeri ter ustrezno povezujemo znanja, izkušnje in ideje raziskovalcev ter praktikov s področja nadarjenosti in talentiranosti. Predvsem pa, da zagnano nadaljujemo z izvajanjem različnih razvojno-raziskovalnih, izobraževalnih in svetovalnih dejavnosti na nacionalni in širši, mednarodni ravni ter si s svojim delom prizadevamo za promocijo nadarjenosti.

Ker smo na Pedagoški fakulteti osredotočeni k inkluzivnim pristopom izobraževanja, s poudarkom na vsestranskem, celostnem razvoju talentov, je naša edukacijska perspektiva usmerjena k ustreznim pedagoško-psihološkim, didaktično-metodičnim pristopom pri delu s študenti, bodočimi pedagoškimi delavci.

Točka za nadarjene na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem je in bo usmerjena predvsem k:

  • sodelovanju, mreženju z zunanjimi institucijami (vrtci, šolami, fakultetami, zavodi ipd.), ki se ukvarjajo z nadarjenimi doma in v mednarodnem prostoru;

  • podpori pedagoškim delavcem in staršem nadarjenih otrok na pedagoško-psihološki ravni;

  • podpori študijskemu ter znanstveno-raziskovalnemu delu Pedagoške fakultete in drugih članic Univerze na Primorskem;

  • temeljnim in aplikativnim raziskavam na področju nadarjenosti;

  • pripravi razvojnega kurikula oziroma edukacijskega modela za nadarjene na predšolski in šolski stopnji;

  • izdelavi didaktičnih pripomočkov za pomoč pri delu z nadarjenimi na predšolski in šolski stopnji ter preliminarni analizi uspešnosti omenjenih didaktičnih pripomočkov;

  • pripravi in razvijanju obogatitvenih dejavnosti ter drugih projektov za nadarjene;

  • delu na deficitarnih strokovnih področjih (interdisciplinarni pristopi, sodelovanje s specialnimi pedagogi, centri in zavodi v RS);

  • sodelovanju pri oblikovanju vzgojno-izobraževalnih politik in nacionalnih smernic;

  • pripravi učnega gradiva, strokovnih in znanstvenih publikacij s področja nadarjenosti in talentiranosti.


Namesto zaključka …


V zadnjih letih se sicer počasi, a vztrajno, razvijajo različni pristopi za spodbujanje in celovito oskrbo nadarjenih in talentiranih otrok tudi v Sloveniji, vendar je praktičnega dela v smislu pomoči otrokom, staršem in učiteljem še vedno (pre)malo. Prav tako v Sloveniji politično stanje ne odseva optimistične napovedi na področju edukacije nadarjenih, v primerjavi z drugimi evropskimi državami, kjer vlade posvečajo veliko večjo skrb razvojni politiki za nadarjene otroke in razvoju njihovih potencialov, področju izobraževanja učiteljev, koordinatorjev in drugih ter razvoju obogatitvenih programov za nadarjene in talentirane.

Vsak posameznik ima namreč temeljno pravico razvijati svoje sposobnosti in morebitne izjemne potenciale, kar mu mora prvovrstno omogočiti država s svojim šolskim sistemom. Pri tem pa se odkrito sprašujemo, če je naši nadarjeni in talentirani mladini v trenutni družbeno-politični situaciji dejansko omogočeno razvijati svoje imanentne dispozicije?

Čeprav »glasniki države« opozarjajo, da so v tako težki ekonomski situaciji talenti nujno potrebni …, da je od razvijanja ustvarjalnosti, inovativnosti, raziskovanja, odvisna naša prihodnost ..., ugotavljamo, da hipokrizija ni v tem, da znanje in izjemne sposobnosti naše mladine niso cenjene, temveč v tem, da je zanje na izvedbeni ravni s strani države zelo slabo poskrbljeno. V našem šolskem prostoru je namreč ustaljena praksa ta, da učitelji na svoji plečih nosijo odgovornost za razvoj mladega potenciala, na kar nenehno opozarjamo tudi na podlagi raziskav, ki so bile opravljene v zadnjih letih.

Ni države brez izjemnih talentov, je le država, ki slednjim »odreka« pravico do razvoja talenta. Vsa odgovornost je na ravni posameznika, ki mora vlagati v svoj edini kapital – svoje sposobnosti.

Viri


Ferbežer, Ivan. (2002). Celovitost nadarjenosti. Nova Gorica: Educa.

Haralambos, Michael, in Holborn, Martin. (2008). Sociology Themes and Perspectives. London, UK: Collins Educational.

Kukanja Gabrijelčič, Mojca. (2015). Nadarjeni in talentirani učenci: med poslanstvom in odgovornostjo. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales.

Opara, Božidar et al. (2010). Analiza vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji. Ljubljana: JRZ Pedagoški inštitut in Ministrstvo za šolstvo in šport.

Wolfle, Dael. (1954). America’s resources for specialized talent. New York, US-NY: Harper.

 Dr. Mojca Kukanja Gabrijelčič, UP PEF








Doc. dr. Mojca Kukanja Gabrijelčič, univ. dipl. pedagoginja in prof. zgodovine, je od leta 2009 zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem kot visokošolska učiteljica za področji pedagogike in didaktike. Na raziskovalnem področju se ukvarja predvsem s področjem razvoja didaktike ter z alternativnimi didaktičnimi strategijami poučevanja na visokošolski stopnji. Poleg didaktike je njeno dolgoletno raziskovalno delo namenjeno nadarjenim in talentiranim učencem, odkrivanju (evidentiranju, identifikaciji) nadarjenih učencev, razvoju didaktičnih strategij dela z nadarjenimi in s talentiranimi ter področju razvoja talentov na visokošolski stopnji.