Sarkopenija je izguba mišične mase in mišičnih funkcij (moči in zmogljivosti), povezana z degenerativnimi starostnimi spremembami v telesni sestavi. Progresivna izguba mišične mase in moči se začne po približno 40. letu starosti. Mišična masa upada do 70. leta za 8 % na desetletje, zatem pa 15 % na desetletje. Stopnja izgube mišične moči je 10–15 % na desetletje do 70. leta, kasneje so lahko izgube precej hitrejše in se gibljejo v mejah 25–40 % na desetletje.

Sarkopenični funkcijski primanjkljaj skeletnih mišic, označen z izgubo mišične mase in funkcije, prispeva k slabši telesni zmogljivosti in predstavlja dejavnik tveganja za padce in zlome, slabšo mobilnost, oslabljeno sposobnost za opravljanje vsakodnevnih aktivnosti, izgubo neodvisnosti in povečano tveganje za smrt pri starejših odraslih.

Pojav sarkopenije in s tem povezanih zdravstvenih težav je v današnji sedentarni družbi vse pogostejši in predstavlja vse večje javnozdravstveno breme in grožnjo neodvisnosti v starejši dobi.

Vzroki za nastanek sarkopenije

Vzroki za nastanek ali napredovanje sarkopenije so lahko pogojeni s starostjo, neustrezno prehrano (pomanjkanje mikro- in makrohranil), motenimi celičnimi mehanizmi in/ali telesno neaktivnostjo.

Čeprav je upad mišične mase in moči s starostjo poznan že desetletja, je razumevanje mehanizmov, ki vplivajo na nastanek sarkopenije, še vedno v povojih. Do sedaj so bili identificirani naslednji procesi in mehanizmi, ki naj bi prispevali k razvoju sarkopenije:

  • nevrodegenerativni procesi (izguba povezave med mišico in živčnim sistemom);
  • zmanjšana sinteza ali senzitivnost anabolnih hormonov, odgovornih za vzdrževanje in rast mišic (npr. rastni hormon, estrogen in testosteron);
  • modifikacije v odgovorih na vnetne procese in povečana sinteza provnetnih citokinov, ki vplivajo na pospešeno apoptozo (smrt) mišičnih celic in zmanjšano število satelitskih celic, odgovornih za mišično regeneracijo.

Vsi ti faktorji vodijo v neravnovesje med anabolnimi in katabolnimi procesi, kar povzroči razgradnjo proteinov, nezadostno mišično regeneracijo ter upad mišične mase in funkcije.

Preventiva

Zaradi velike kompleksnosti vseh vključenih mehanizmov trenutno še ni na voljo ustreznega farmakološkega zdravljenja, ki bi uspešno preprečilo nastanek s starostjo povezanih izgub mišične mase in funkcije. Kot najbolj učinkovite strategije v boju proti sarkopeniji so navedene predvsem intervencije, ki vključujejo ustrezno prehrano skupaj s telesno vadbo.

Predlagana prehranska priporočila za sarkopenične starostnike vključujejo uravnotežen energijski in beljakovinski vnos s skupno dnevno količino zaužitih beljakovin od 1 g do 1,5 g na kilogram telesne mase. Vaje za moč so se izkazale najbolj učinkovite, saj je mišična sposobnost adaptacije na trening in s tem izboljšanje mišične funkcije možna tudi pri višji starosti. Napotki o tem so zbrani tudi v priročniku Telesna aktivnost in prehrana za kakovostno staranje. Iz nekoliko širše perspektive pa je tematika staranja obdelana v zborniku strokovnih prispevkov Aktivno in kvalitetno staranje v domačem okolju, ki je nastal ob koncu istoimenskega projekta.

Diagnosticiranje sarkopenije

V zadnjih letih je problematika v znanstveni skupnosti sprožila številne razprave o tem, kako prepoznati klinično pomembne prage, ki razlikujejo normalne od nenormalnih vrednosti mišične mase in funkcije, ter o opredelitvi ustrezne diagnostične metode za odkrivanje sarkopenije.

Prva praktična klinična definicija in merila za diagnozo sarkopenije so bili objavljeni v poročilu Evropske delovne skupine za sarkopenijo pri starostnikih (EWGSOP): Sarkopenija: evropski konsenz o definiciji in diagnozi. V poročilu so podana merila za oceno nizke fizične zmogljivosti, moči in mišične mase ter algoritem za določanje sarkopenije, po katerem je sarkopenija diagnosticirana, kadar je pri posamezniku izmerjena nizka fizična zmogljivost ali moč in nizka mišična masa.

Zato diagnosticiranje vključuje najprej meritve fizične zmogljivosti (npr. test običajne hitrosti hoje na 4 metre ali kratek test fizične zmogljivosti ali test vstani in pojdi), nato meritve moči z ročnim dinamometrom (siloviti stisk pesti). Če je vsaj eden od obeh izmerjenih parametrov pod ustreznimi vrednostmi, je treba sarkopenijo dokončno potrditi z meritvami mišične mase (rentgenska absorpciometrija – DXA ali bioelektrična impedanca – BIA).

Diagnostični presejalni testi

Diagnostični pristop k odkrivanju prisotnosti sarkopenije, ki temelji na diagnostičnih kriterijih EWGSOP, je časovno potraten, drag in zahteva visoko usposobljene strokovnjake. Zato se pogosto poskuša validirati enostavnejše teste oz. dostopnejše metode za oceno tveganja bolezni, ki bi omogočile presejati večje število ljudi. S presejalnim testom skušamo odkriti osebe z visokim tveganjem, za katere nato bolezen potrdimo s klasično metodo. Prednost takšnih testov je, da lahko zajamejo večje število oseb ter omogočajo zgodnje odkrivanje bolezni in opredelitev učinkovitega zdravljenja oz. ustrezne intervencije. Tako sta se, na primer, že uveljavili ocena tveganja za osteoporozni zlom z Ocenjevalnim orodjem (FRAX) in ocena prehranjenosti s kombiniranim vprašalnikom Mini prehranska anamneza.

Za oceno prisotnosti sarkopenije je ameriška skupina raziskovalcev predlagala vprašalnik SARC-CalF, ki zajema pet vprašanj, vezanih na mišično moč in zmogljivost, ter meritev sredinskega obsega goleni. Vprašalnik še ni uveljavljen in potrebuje še številne potrditve v različnih študijah in populacijah. Potrjevanje vprašalnika je pomembno z vidika njegove zanesljivosti v klinični uporabi in vključitve v redno preventivno diagnostično ocenjevanje sarkopenije.

Skupina raziskovalcev s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem in Znanstveno-raziskovalnega središča Koper je v znanstvenem članku Basis for Sarcopenia Screening With the SARC-CalF in Nursing Homes v reviji Journal of the American Medical Directors Association objavila rezultate raziskave, ki je prvič potrdila uporabnost in klinično vrednost vprašalnika za oceno sarkopenije v populaciji starejših odraslih, ki živijo v domovih za upokojence. S tem je tudi postavljen prvi temelj za nadaljnje delo v slovenskem in mednarodnem prostoru.

Vključitev v zdravstvo

Pomembno je, da se operativna opredelitev sarkopenije sprejme in vključi v celovite geriatrične ocene. V bodoče bo potrebno sodelovanje med raziskovalci, zdravniki in raznimi ministrstvi, zato da se bolezen uvrsti med redno preventivno diagnosticiranje. Prizadevanja za ta cilj v tujini trenutno vodi zveza organizacij Aging in Motion, ki zastopa široko paleto zainteresiranih deležnikov na področju sarkopenije, vključno z bolniki, znanstvenimi organizacijami in ponudniki zdravstvene oskrbe.

Felicita Urzi, UP FAMNIT